Gregor VII. si je prizadeval za reformo Cerkve
God Gregorja VII., ki takoj za apostolom Petrom velja za največjega med papeži, praznujemo 25. maja.
Gregor VII. se je rodil okoli leta 1032 v mestecu Soana v Toskani. Bil je sin tesarja, verjetno judovskega rodu, toda starši so bili odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Bil je nadarjen deček, v Rimu se je izšolal za duhovnika. Za nekaj časa je šel k benediktincem. Papež Gregor VI. ga je poklical v svojo službo, saj je spoznal njegove velike sposobnosti, vzel ga je za dvornega kaplana.
Po Gregorjevi smrti se je Hildebrand umaknil v samostan, bolele so ga žalostne razmere v Cerkvi; od tam ga je poklical papež sv. Leon IX. Po Leonovi smrti so ga v Rimu soglasno zahtevali za naslednika, toda Hildebrand je to odločno odklonil. Novi papež Viktor II. je poslal Hildebranda v Francijo, da bi tam nadaljeval cerkveno obnovo, ki jo je začel že pod papežem Leonom. Viktorjev naslednik Štefan IX. ga je poslal po istih poteh v Nemčijo. Pred smrtjo je naročil, da ne smejo voliti novega papeža, dokler se Hildebrand ne vrne.
Pod Hildebrandovim vplivom so izvolili Nikolaja II. Ta je prav po njegovi zaslugi leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov. Po smrti Aleksandra so leta 1073 za papeža izvolili Hildebranda, čeprav se je branil. Nadel si je ime Gregor VII. Papež je postal po dolgi in vplivni karieri na papeškem dvoru, če bi želel, bi verjetno papež lahko postal že prej.
Kot papež je nadaljeval notranjo reformo Cerkve nepopustljivo in odločno. Napisal je seznam s sedemindvajsetimi točkami, program, ki ga po njem imenujemo gregorijanska reforma. Pri tem je seveda marsikje naletel na odpor. Takrat škofje in župniki niso dobivali službe od Cerkve, to pravico so si lastili kralji in knezi; ti so te službe večkrat prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav jih niso bili vredni. Proti obojemu se je boril Gregor VII. ves čas svojega papeževanja z nemškim kraljem Henrikom IV., ki se je sprva vdal, pozneje pa si je premislil; se spet spokoril (vsaj na videz), slednjič pa na zunaj zmagal proti Gregorju.
Papež je moral v izgnanstvo, v Salerno, kjer je izčrpan in osamljen kmalu umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.« To se je zgodilo 25. maja 1085. Za blaženega ga je leta 1584 razglasil papež Gregor XIII., za svetnika pa leta 1606 papež Pavel V.
