Draga Zvezdana!
Super rubriko imaš in še boljše odgovore. To je tisto, kar ljudje potrebujemo, da nas nekdo zbrca v rit in postavi pred nas ogledalo. Tudi jaz potrebujem brco v rit, zato ti pišem. Sem skoraj 40-letnica, ki ji bije biološka ura. Za seboj imam same ponesrečene zveze, predvsem zato, ker se zapletam s poročenimi, neprimernimi moški, za katere bi težko rekla, da sem imela z njimi resno zvezo. Problem je, da bi kljub vsemu rada imela otroka. Poigravam se z mislijo, da bi si ga enostavno privoščila. Se ti zdi, da sem predrzna, lahkomiselna, neodgovorna? Da otrok potrebuje oba starša? Meni bi pomagala mama, tudi finančno bi zmogla. Zdi se mi, da bi bila neuresničena ženska, če ne bi imela otroka. Vprašanje je, če bom sploh kdaj našla primernega partnerja, s katerim bi živela v zadovoljujočem odnosu. Glede na to, kar vidim okoli sebe, se mi zdi, da je to skoraj nemogoče. Predvsem pa sem že toliko stara, da ne bi več dolgo čakala na primernega moškega, s katerim bom srečno živela do konca svojih dni in zaplodila ter vzgajala otroka. Pri štiridesetih ne verjamem več v te pravljice. Rada bi slišala tvoje mnenje, zares.
Najlepša hvala. Carica si!
Rebeka
Draga Rebeka!
Zdaj pa si me našla.
Kako naj ti odgovorim, da bosta volk sit in koza cela?
Pravzaprav nisem za to, da se namerno in premišljeno odločimo za otroka, pri tem pa vemo, da ne bo imel 'cele' družine, in pravzaprav ravnamo egoistično. Ker si pač vsak otrok na tem svetu želi oba starša (ha, ha, tudi če sta istospolna), da doživlja različne poglede na svet, da se počuti zares varnega, da z enim počne to, z drugim ono in se tako socializira... Otrok zame ni nekaj, kar dobimo, ko si lahko privoščimo, ni plišast medvedek, ki ga potrebujemo, da bi potolažili svojo osamljenost. Poznam par, v katerem je ženska to naredila premišljeno. On je star kot zemlja in pravi dedek, ona pa je pri štiridesetih po ne vem koliko poskusih umetne oploditve končno rodila dvojčka. Zdaj je srečna, ne boji se več, da bo ostala sama na svetu, skrbi tako rekoč za tri otroke in je scuzana do amena. Jaz, ki imam že odrasle otroke, pa vem, kaj jo čaka, ko bodo v puberteti, takrat še dva starša skupaj ne zmoreta krotiti mulcev, kaj šele ona, ki je že zdaj vsa presvetljena od silne ljubezni in jo dvojčka že ovijata okoli prsta.
Ko sem jaz ostala sama s sinom, me je od tega, da sem pravzaprav edina na svetu odgovorna zanj, v skrbi in ljubezni, zvijalo od strahu pred tem, da se mi kaj zgodi. Otrok je sicer imel očeta, ki se zanj ni brigal, in jaz sem imela mamo, ki mi je pomagala, a nanjo kljub vsemu nisem mogla stoodstotno računati, saj je bila tudi ona že v letih, ko te lahko kadarkoli obišče smrt. Ko sem nekoč zbolela in so me peljali na urgenco, moj otrok pa je bil v vrtcu, sem na robu zavesti zdravniku skoraj odtrgala roko, ko sem ga rotila, da me morajo rešiti in da ne smem umreti.
Po drugi strani pa tvojo željo globoko razumem in vem, da je treba življenju zaupati. Ker kaj veš, mogoče boš pa prav zdaj, ko ne računaš in ne pričakuješ več princa na (belem) konju, srečala nekoga, s katerim boš srečna. Tudi če boš že imela otroka. Če si otroka zares želiš, če si premislila vse 'nevarne' situacije, če mi obljubiš, da ne boš preveč zaščitniška mama in tvoj otrok ne bo projekt tvojega življenja in mu boš pustila 'dihati', naredi to, poslušaj svoje srce! Tvoji argumenti sicer kar 'pijejo vodo', vendar so ta trenutek le teorija. Kako bo tvojo odločitev razumelo živo bitje, pa je druga stvar. Jaz bi na tvojem mestu pisala sama sebi dolga pisma – ali še nerojenemu otroku, da bi nekoč razumela, ti in tvoj potomec, tvojo silno željo po njem. Iskreno. Odgovorno. Predvsem pa iskreno in globoko poglej vase in si jasno odgovori, zakaj si želiš otroka. Razumem, da ti tiktaka biološka ura, ampak ljudje imamo sposobnost in moč, da bilogijo razumemo in 'gremo čez'... Ker sta strah pred samoto in nesmislom življenja premalo močna in nevarna argumenta za tako veliko odločitev.
Pesnik je tako modro zapisal: »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav travo, drevo ali kamen...«
Obstaja veliko ljubezni!
In, Rebeka ljuba, tvoje vprašanje tudi v meni ustvarja kaos. Odgovor nosiš v sebi in življenje te bo tako ali tako odpeljalo tja, kamor gledaš!
Vse najboljše.
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.
