Pa pri petdesetih? »V škornjih do kolen v blatu ali na visokih petkah, ne mislim na leta! Samo sem!« Takšna je Zvezdana Mlakar. Pri 56 je zdrava, vitalna in zvesta sebi.
Kaj menite: ali Slovenke doživljamo menopavzo in njene posledice z manjvrednostnim kompleksom ali vse manj?
Upam, da vse manj. Menopavza zagotovo ni več tak tabu kot pred leti. Začele smo na glas govoriti o njej in upam, da današnje mame delijo znanje in dejstva o njej s hčerami. To, da ne morem več imeti otrok, je zame nekaj normalnega, ker si pri treh svojih otrocih nikakor ne želim več imeti dojenčka. Menopavza ni bolezen, na delu so hormoni, zato so predsodki zares odveč. Če je hormonsko stanje preveč porušeno, človek zboli tako ali drugače. Poznam ženske, ki žalujejo za menstruacijo in se z njeno izgubo ne počutijo več žensko. Tolažim jih, da je prišel čas, ko lahko rojevajo ideje v glavi. Saj materinstvo ni naše edino zveličavno poslanstvo. Tudi telo lahko ostane v ženski formi, le malo več pozornosti mu moraš pokloniti. Pokloniti čas sebi pa je po vsem materinskem in družinskem in še kakšnem »cirkusu« prava dragocenost.
Vi ste o intimnih tegobah, ko so vas začele pestiti, spregovorili brez zadržkov. Tiho niste bili niti o inkontinenci.
Po spletu naključij sem v javnih nastopih naletela na kočljive teme in o njih jasno ter glasno spregovorila. Če bi kdo že prej javno spregovoril, meni pred šestimi leti ne bi bilo treba trepetati na ginekološkem pregledu in se skoraj pogrezniti v zemljo, ko mi je ginekolog rekel: »Kaj češ, Zvezdana, mena je tu.« In sem si narisala film, kako me z lopato pometajo na smetišče. In se spomnila tistih redkih izjav, ki sem jih kdaj slišala iz kakega pridušenega kota. Ko sem potem brala knjigo Žensko telo, ženska modrost dr. C. Northrup, mi je odleglo. Izvedela sem, da nisem edina, in spoznala, kako deluje žensko telo. Zato skoraj kričim: Znanje je luč. O inkontinenci lahko rečem le, če bi vedeli, kako te smrdljive kapljice ponižujejo žensko in kako znamo biti tihe! Danes medicina z lahkoto rešuje to težavo, ampak, drage moje, samoplačniško. Za uradno, moško medicino to ni bolezen. Ko polulane in s posušenimi jajčniki hodimo okrog, postanemo zombiji ali kaj? Da nas še vedno tepejo, da je žensko gospodinjsko delo in delo žensk v službah še vedno nekaj podcenjenega? Da so naši otroci še vedno lahko brez preživnin? Ta tihost je grozljiva. Kako naj bom potem jaz tiho?
Kako je na vaše počutje vplivalo to, da ste opustili hormonsko nadomestno terapijo?
Ne, nisem je opustila, sem pa delala vmes premore, eksperimentirala s hrano, telesno vadbo, duhovnostjo. Težave imam s spanjem, izgorelostjo. Med počitnicami izginejo, med sezono, ko veliko delam, vidim, kako me bremenijo noči brez spanja. Našla sem svoj način premagovanja tegob, vendar lahko zaradi tega na dolgi rok resno zbolim, torej si bom z bioidentičnimi hormoni pomagala. Tudi tu znanost silovito napreduje, žal pa je vpliv tistih, ki z našimi boleznimi veliko zaslužijo, še vedno premočan. Pojdite na splet, berite, priporočam knjigo dr. Platta Čudež bioidentičnih hormonov. So do naše narave prijazna pomoč, biti moramo vztrajni in upoštevati tudi zdravo življenje. Zadnjič mi je neki znanstvenik povedal o ugotovitvah, da se žensko in moško telo tako močno razlikujeta, da nam ne bi smeli predpisovati istih zdravil. Na kateri mlin se bo zapeljala ta informacija, še ne vemo. Mene moti zaprtost krogov medicine, znanosti in tisočletnega znanja, v Sloveniji ginekologi nočejo slišati o bioidentičnih hormonih in pika. Pika? Z vsem spoštovanjem do vseh, ki postavljajo pike, brez pik (črnih) bi nam bilo vsem bolje.
