Po zboru v Tivoliju smo se odpravili v Sežano, na start Malega kraškega maratona. Lepa pokrajina, bogata z vrtačami, uvalami, brezni, jamami, kalmi, se je sprva skrivala v sivini, prežeti z mrazom. Na voljo so nam bile garderobe bliže športne dvorane, kjer smo skočili v udobnejša oblačila. Traso smo začeli na asfaltu, kmalu pa ga je zamenjal makadam.
Urejene in dobro označene poti ponujajo številne možnosti za tekaške navdušence, kolesarje in sprehajalce, mnogi pridejo iz Italije. Me smo sledile trenerju Klemnu Dolencu po razgledni cesti skozi Živi muzej Krasa. Sprva gre steza naravnost, nato zavije in vijuga ter pri tem še menja podlago, od zbite peščene do prijazne do kolen, mehkejše gozdne. Prvi postanek smo izkoristile za ogrevanje in po premoru, kar se tiče skupnih treningov, obnovile vaje za ogrevanje. Jasnilo se je, sonce je bilo dobrodošla spodbuda. Dame so brez težav premagovale razdaljo in kmalu smo se znašle v Orleku. Od tam smo izbrale daljšo pot nazaj, saj je bilo počutje dobro, noge pa pripravljene na še. Med tekom se pogovarjamo, malo o tem, malo o onem. Beseda nanese tudi na želje po premagovanju organiziranih poti.
Sezona tekaških prireditev bo kmalu v polnem teku. Zamotimo se in hitro smo nazaj. Pogled na uro pokaže, da se je nabralo deset kilometrov. Ni slabo, saj so za nami prazniki in z njimi povezano lahkotnejše življenje. Tekačice omenijo, da je pri skupnih treningih najbolj spodbudna družba, ki te žene, tako so tudi hitrejše in zadovoljne z razdaljo, ki jo zmorejo. Pri dvorani smo naredili še vaje tekaške abecede, ki jih vključujemo tudi v treninge doma. Naslednjič se bomo videle čez dober teden, ko bodo na vrsti meritve sestave telesa in interpretacija rezultatov, tudi v primerjavi s prvimi.
