ZDRAVJE

Življenje s presajenimi jetri

Objavljeno: 25.11.2016 14:15

"Punca, nič ne boš cagala," si je pogumno rekla Metka Kosem, ko so ji pričela odpovedovati jetra.

Tržičanki Metki Kosem so jetra začela odpovedovati zaradi primarne biliarne ciroze ali PBC. Diagnoza jo je šokirala, še bolj dejstvo, da jo lahko reši le presaditev. Ni se predala. Ljubezen do odraslega sina in triinpolletne hčerke ji tega ni dovolila. Presaditev jemlje za dan ponovnega rojstva. Z drugimi jetri živi petnajst let. Na polno.

Kako se počutite?

Dobro, kot prva leta po transplantaciji. Čeprav... (Premolkne.) Nerada se hvalim, ker potem hitro kaj pride.

Transplantiranci ste, če ni zavrnitve presajenega organa, zdravi ljudje, kajne?

Ali sem zdrava? Seveda, za zdaj nimam nobenih težav.

Če se ozrete nazaj, kaj je bila največja sreča za vas?

Težko bi se odločila za največjo srečo. Če se navežem zgolj na presaditev jeter, potem sem bila najsrečnejša tisti trenutek, ko me je kirurg poklical, da ima primeren organ zame. Po prognozi gastroenterologa se mi je življenje iztekalo. Šele mnogo kasneje sem se zavedala, da je bila neka družina močno žalostna ob izgubi sorodnika, sina...

Bolezen se je prikradla k vam v najlepših letih. Ste opazili kakšne znake, ki bi vam dali misliti, da niste več čisto takšni, kot se poznate?

Bolezen se mi je prikradla pri tridesetih – to sem sicer ugotovila kasneje! – z močnim srbenjem.

»Prvi znaki so bili podobni alergiji na hrano.« Tako ste se zapisali v svoji zgodbi, ki je tudi objavljena v Kdo sem in če sem, zakaj? Knjigo z osebnimi izkušnjami transplantiranih kakor tudi strokovnimi prispevki z medicinskega področja je izdalo Slovensko društvo Transplant v prizadevanju odgovoriti na pereča vprašanja o transplantacijski dejavnosti, darovanju, vlogi prejemnika organa, in obenem izpolniti potrebe in želje ljudi, ki na organ še čakajo.

Da. (Pokima.) Težave so se ponavljale deset let. Po rojstvu hčerke so postale izrazitejše, a preveč sem imela dela, skrbi, da bi šla k zdravniku. Vedela sem, da bodo sledile preiskave, pota po raznih ordinacijah, bolnišnicah. In za to nisem imela časa.

Dokler res niste zmogli več. Kaj vse ste doživljali ob diagnozi neozdravljive bolezni?

Naj povem, kako je bilo, ko mi je gastroenterolog dr. med. Srečko Štepec povedal, kaj mi je in kaj me čaka. Prišla sem domov, bil je dopoldan, sin je bil na študijskih predavanjih, hčerka v vrtcu, postavila sem se pred ogledalo v veži in si rekla: Punca, nič ne boš cagala, vzemi se skupaj in v borbo. Zdravnik ti je lepo rekel za rešitev in to je to.

Na presaditev jeter ste čakali tri leta. Gotovo vas je skrbelo, saj je presaditev organa eden od najradikalnejših posegov v človeško telo.

Seveda me je bilo strah, od prvega dne čakanja. Stresla sem se pri vsakem zvonjenju telefona. K sreči sem mobilno številko dala kirurgu UKC, medicinski sestri koordinatorki in sinu, zato ni zvonil velikokrat, le kadar so preverjali moje počutje in pa takrat, ko so me poklicali na presaditev jeter.

Bi Slovenci morali pogosteje razmišljati o darovanju organov? Kakšno je vaše mnenje?

Seveda bi morali. Je pa tako, da na to ne misliš, če se ne zavedaš, da lahko nekoč potrebuješ tako pomoč. Vsaj pri meni je bilo tako. Seveda so zdaj vsi moji sorodniki, prijatelji in znanci drugačnega mnenja.

»Zavedam se, da mi je anonimen darovalec ne samo rešil življenje, ampak mi omogočil zelo lepo življenje in ukvarjanje s tistim, kar mi veliko pomeni.« Vi ne skrivate transplantacije, saj želite na druge vplivati, da bi življenje čim bolj užili. Vi ga. Ste aktivni v slovenskem društvu Transplant. Sin Iztok je napisal, da ste prva pohodnica društva. Lahko razložite, prosim?

Presaditve ne skrivam, ampak se še celo »pohvalim«. Sinovo mnenje, da sem prva pohodnica društva, pa izhaja iz tega, ker sem organizirala največ pohodov po planinah pa tudi v nižje hribe za člane. Predlagala sem zahtevnosti poti, njim primerne, saj imam res bogato zbirko najrazličnejših poti po Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah. Nekako po šestih mesecih okrevanja sem začela nabirati moč in kondicijo po ravnini. Potem sem začela nabirati sto vrhov, višjih od 1500 metrov. To je bila akcija tržiškega planinskega društva ob stoletnici ustanovitve. V treh letih sem vrhove osvojila. Podviga sem se še enkrat lotila in ga končala. To mi je v velik ponos, saj sem mislila, da se bom morala zaradi bolezni posloviti od hribov, ki sem jim zapisana od malega.

Predstavitvene informacije

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja