NA ZDRAVJE

Življenje ni igra(ča)

Objavljeno 03. februar 2017 18.00 | Posodobljeno 03. februar 2017 18.00 | Piše: Aleš Čakš
Ključne besede: zdravje smrt

Za zdravje skrbim, jasno, a nisem več paničen.

Dve leti je že minilo od smrti moje mame. Res neverjetno ob tem je, da dve leti mineta, kot bi trenil z očesom. Imel pa sem srečo, da sem bil ob materi, ko je počasi izdihnila. Nikoli si ne bi mislil, da je lahko to zelo pomemben trenutek v življenju. Skupaj sva bila, ko sem se rodil, skupaj sva bila, ko je umrla. To so dragoceni trenutki, ki jih je nemogoče izbrisati.

Priznam, da se je mati na žalost precej igrala z življenjem in zato tudi sama vplivala na raka na trebušni slinavki, ki ji je vzel življenje. A se je, šibka in s slabo samopodobo, ki jo je spremljala vse življenje – tudi zaradi nemogočih razmer, v katerih je odraščala – ob bolezni in zdravniški domnevi, da ji po diagnozi ostane le še pol leta življenja, če se ne zgodi čudež, presenetljivo močno oklenila življenja in z neverjetno voljo živela še tri leta. To je za raka na trebušni slinavki pravi podvig! A predvsem je zavidanja vredna njena jeklena volja do življenja, čeprav se je pred boleznijo z njim krepko poigravala (neodgovorna dejanja, alkohol, tablete …).

Čeprav je bila večkrat na robu življenja, ji je uspelo preživeti, na koncu pa je ob strašni diagnozi izbrala življenje pred smrtjo in se morda celo prvič v življenju z njim ni–– igrala. Zmogla je denimo tisto, česar ni uspelo znameniti in posebni umetnici Edith Piaf, ki se je zaradi travmatičnega življenja tudi (zavestno) poigravala z življenjem (heroinske injekcije ob bolečinah, alkohol …). Nič čudnega, torej, da je njena najbolj znana pesem Ničesar ne obžalujem. Pri njej bi se morda lahko izteklo drugače, a se je pač tako odločila. Njena in mamina življenjska zgodba sta mi v opomin, kako pomembno je ne igrati se z življenjem ter biti pameten in odgovoren v dejanjih, ključnih za (zdravo) življenje.

A z zdravjem se nekako več ukvarjaš, ko postajaš zrelejši, ko spremeniš življenjske navade, ko se umiriš in se oziraš za drugačnimi vrednotami v življenju. Sam sem se, še preden sem zapopadel to miselnost in dojemanje, znašel v zanki nepričakovane hipohondrije. Nikoli si nisem znal razložiti, kako se mi je ta sploh zgodila. Zdravniki so jo pripisovali stresu, kar še razumem, predvsem pa morebitni depresiji, čemur pa sem takrat silovito nasprotoval. Dobro namreč vem, kaj je prava depresija, saj jo je leta preživljala mati. Vem pa tudi, da sem bil v nenehnem strahu, da sem bolan. Ves čas sem na spletu brskal za različnimi simptomi, ki naj bi jih imel. Izsilil sem denimo vse preiskave za multiplo sklerozo. Ko se me potolažili, da je nimam, sem že pregledoval urin, češ da imam prostatitis. Najhujše pa je, da ves čas misliš, da boš umrl, kajti hipohondrija je stalen strah pred smrtjo. Strokovnjaki jo namreč označujejo kot bolezensko stanje, pri katerem se človek boji smrti.

Nekako sem se prisilil, da sem izničil ta strah, če pa posamezniku to ne uspe, je nujen obisk psihiatra, saj se hipohondrija v najslabšem primeru res lahko spremeni v bolezensko stanje. Po dobrega pol leta je hipohondrija pri meni izzvenela, zavestno sem nehal brskati po spletu in iskati simptome za to in ono bolezen, predvsem pa nisem bil ves čas pozoren, kako se počutim in ali me kaj boli. Pomenljivo pa je, da je hipohondrija nekako tudi dokaz, da za nekatere posameznike življenje nikakor ni igra in da so še preveč resni, ko gre za zdravje in zdravo življenje.

Zdaj je hipohondrija daleč za mano, a če ne drugega, me je naučila, da v ničemer ne smeš pretiravati, saj ti lahko ravno to povzroči težave. Za zdravje skrbim, jasno, a nisem več paničen. Igram se tudi, še vedno, če ne drugega, z novimi e-igračami, z življenjem pa ne, me je izučila že mamina izkušnja.

Skratka, c’est la vie!

Deli s prijatelji