Šola je njegova ljubezen in hkrati bolečina. Ima jo v genih, saj si je že njegov prapradedek prizadeval za šolo v vasi, pradedek je bil ravnatelj, prababica učiteljica … Ni mu všeč, da se je znašel v vlogi dežurnega kritika šolskega sistema, a se je moral postaviti kakovostni šoli v bran takrat, ko ni bilo nikogar, ki bi si upal povzdigniti glas. To je naredil tudi zato, ker je odgovoren človek. Dr. Kristijan Lešnik Musek je psiholog, predavatelj na fakulteti in odkar so šole ugotovile, da ni njihov sovražnik, ampak jih ima rad, mu tudi one čedalje bolj na široko odpirajo svoja vrata. Bil je član različnih strokovnih teles v šolstvu, predsednik sveta šole na OŠ Brezovica, predvsem pa poudarja, da je oče dveh šoloobveznih otrok. V luči nedavnih pretresljivih dogodkov na naših šolah sva se pogovarjala zlasti o – odgovornosti.
Starši prvošolčkov so dobili domov sporočilo, da bodo imeli ti čez en teden govorni nastop. Sledilo je natančno navodilo, kako naj svojega otroka pripravijo nanj, na kaj naj bodo pozorni in kaj vse naj vključijo v pripoved. Kakšen je vaš komentar?
Zdi se mi nesprejemljivo. Ne razumem, zakaj bi staršem nalagali tisto, kar lahko otroci naredijo v šoli in je celo bolje tako. Ena od nalog šole je namreč zmanjševanje razlik v znanju, ki so posledica socialnih razlik, tako pa jih le še poglablja in daje prednost otrokom, katerih starši so govorno spretnejši in bolj izobraženi. Nevzdržno je, da je šola tista, ki povečuje razlike med njimi. Prav je, da se otroke pripravlja na govorni nastop v šoli – je pa to naloga učitelja, in ne staršev.
Sploh se mi zdi slaba navada, da vpletamo starše v delo otrok, ki naj bi potekalo v šoli. Če začnemo v prvem razredu, se bo samo še stopnjevalo – bodo projekti in bodo plakati, ki jih bodo delali namesto njih. In spet bosta namesto otrokovega znanja, dela in truda ovrednotena znanje in delo staršev.
Saj ne nazadnje tudi šola nekaj izgublja s tem, mar ne?
Seveda, izgublja avtonomijo in integriteto. So stvari, ki jih mora početi šola in jih mora otrokom dati šola, in ne starši. Dobro se mi zdi, če spodbuja starše, da se zanimajo za šolsko delo svojih otrok, da sodelujejo z njimi in se z njimi pogovarjajo, vendar ne tako, da prevzemajo učiteljevo delo. S tem sporoča otrokom in staršem, da same sebe ne jemlje resno.
Ali drži, da šola nima možnosti ukrepati, če se otrok tam neprimerno vede? Učitelji namreč pogosto potožijo, da so jim odvzeli vse ukrepe, da se starši vtikajo v vse. Nedavni primer z osnovne šole v Desklah nam je takšno naravnanost razgalil v vsej njeni sramoti.
Delno to drži, delno pa je priročen izgovor. Dejansko je bil v zadnjih 20 letih del avtonomije šolam in učiteljem odvzet. To se je zgodilo s preveliko normiranostjo, kar pomeni, da se je v šole prikradla pravniška logika. Ideja, da se da vse odnose in dogajanje v šoli predvideti in zakoličiti z normativi, pravilniki in predpisi, je nora. Povrhu tega gre pri vzgoji za povsem drugo logiko urejanja odnosov in stvari kakor pri pravnem urejanju. Druga velika napaka pa je bila storjena s pretiranim poudarjanjem pomena otrokovih pravic v šoli. Seveda so te še kako pomembne, a predpise, ki urejajo odnose v šolah, se vse prevečkrat razume, kakor da so pravice posameznika nad pravicami in dobrim skupnosti. Če pravice niso uravnotežene z odgovornostmi, se odnosi na šoli sprevržejo v anarhijo. Danes se dejansko dogaja, da posamezniki in ustanove, ki ne razumejo delovanja šol, posegajo v pedagoški odnos na šoli. Poznam primere, ko so se na šolah resno ukvarjali z vprašanjem vzgojnega ukrepanja. Ko so nazadnje sprejeli tehtne in odgovorne strokovne odločitve, jih je upravno sodišče zavrnilo. Ko so vzgojna prizadevanja šole večkrat zatrta, si ljudje rečejo, da je najbolj preprosto, če se v takšnih primerih obrnejo stran.
Verjetno se še spominjate primera domnevnega spolnega nadlegovanja na eni od šol pred dvema letoma. Ravnatelj je po mojem mnenju naredil edino pravo stvar, ko je presodil, da je treba žrtev zaščititi, in je domnevnim storilcem začasno prepovedal vstop v šolo. Čez čas je prišel predlog šolske inšpekcije za razrešitev ravnatelja, ker da je kršil pravice učencev do šolanja. K sreči so v svetu šole sedeli ljudje z dovolj zdrave pameti, da se jim je tak predlog zdel nesmiseln.
Nemalokrat tudi starši uporabijo pravne poti reševanja sporov s šolo. Pri tem so šole v odnosu do razvpitih odvetniških pisarn vnaprej v podrejenem položaju, obenem pa se v primeru pravic otrok v šoli sodišča običajno postavijo v bran otroku, torej šibkejši strani.
Ste prepričani, da se sodišča v teh primerih postavijo na stran šibkejših? Ali pa morda za »šibkimi« otroki stojijo močni starši?
Velikokrat. Močni starši z močnimi odvetniškimi družbami. Šola, ki odgovorno ravna z javnimi sredstvi, si ne more privoščiti drage odvetniške družbe, nekateri starši pa si lahko. V Sloveniji je bilo v zadnjih letih kar nekaj primerov medvrstniškega nasilja, ki so se končali tako, da so s šol odšle žrtve, storilcem pa skorajda nihče ni mogel nič narediti. Vendar je vprašanje, ali res ne. Menim, da so tudi šole dostikrat premalo agilne pri preprečevanju nasilja.
Kako bi morale ravnati?
Pomagajo jasno postavljene meje in uveljavljanje pravil. V naših šolah vse prevečkrat pravila prikrojujemo posameznikom. Kadar pravila prilagajamo neprilagojenemu vedenju, damo temu vedenju legitimnost. V šoli to pomeni, da otrokom, namesto da bi jih učili konstruktivnega sobivanja v skupnosti, sporočamo, da se bo skupnost prilagajala njim. Kar je seveda voda na mlin utrjevanju narcisističnih in včasih tudi sociopatskih potez.
Vsaka šola ima svoj vzgojni načrt, ki je namenjen temu, da se starši in učitelji usedejo skupaj in postavijo določena šolska pravila. Z resnim uveljavljanjem vzgojnega načrta in če vlada vzajemna podpora med starši in zaposlenimi, so lahko učinki dobri. Poleg tega je že kar nekaj šol, kjer se o pravilih v razredu učitelji na začetku leta pogovarjajo z otroki. To se mi zdi zelo dobra praksa, saj otroci bolje ponotranjijo in »posvojijo« pravila, če sodelujejo pri njihovem oblikovanju.
Učitelji pogosto rečejo, da je moteče vedenje pri otroku stvar vzgoje v družini ali z drugimi besedami, da so krivi starši. Kje pa tu šola lahko postavi svoje okvire, kaj je njena odgovornost?
Seveda vedenjski vzorci izvirajo iz okolja in družine, v kateri otrok živi. Po drugi strani pa je to lahko nevaren izgovor. Če rečemo, da je to nekaj, na kar ne moremo vplivati, potem tudi nič ne ukrepamo. Zdi se mi pomembno, da si šola postavi jasna pravila in ključne vrednote, ki jim sledi. Negovanje medsebojnega spoštovanja, uveljavljanje varnega okolja za otroke je nekaj, kar mora biti temelj vsake šole in pri čemer se ne sme barantati, tudi če nekaterim otrokom in staršem to ni všeč.
Odgovorna šola – odgovorni učenci?
To je ena ključnih reči. Da se otrok nauči prevzemati odgovornost za stvari, ki jih počne. Da zna povezati tako svoje dosežke in uspehe z lastnim delom in lastnim trudom kot tudi to, da se zna kritično soočiti s svojimi neuspehi. Velik problem: številni starši si prizadevajo zaščititi otroke pred frustracijami, neprijetnostmi in konflikti, s tem pa jim delajo medvedjo uslugo. Otrok se mora naučiti živeti s frustracijami, mora se naučiti reševati konflikte in probleme. Če ga vsakič, ko doseže neuspeh ali pa se spotakne, kdo pobere, se ne bo nikoli naučil pobrati sam. Pretirano zaščitništvo pa ni vgrajeno samo v vzgojne vzorce v družinah, ampak v sistem. Ko smo mi hodili v šolo, je veljalo, da si dobil boljšo oceno, ko si se naučil snov, če se nisi naučil, si dobil cvek. Danes pa dobijo cvek, popravljajo prvič, drugič, tretjič, a življenje ne daje toliko popravnih izpitov.
Vzgoja za odgovornost je tudi razmišljanje o možnih posledicah našega ravnanja. Tragični primer z mariborske srednje šole je jasno pokazal, kaj se lahko zgodi, če o tem ne razmišljamo. Žal se je pokazalo tudi to, kam vodi splošen razpad odgovornosti v družbi.
Razvoj odgovornosti je le eden od pomembnih vzgojnih vidikov šole. Menim, da je vzgojna funkcija šole tudi pripravljanje otroka za življenje z drugimi. Razvoj socialnih veščin je nujen. Šola pa se danes preveč ukvarja z intelektualnim razvojem. Naslednja pomembna stvar je pomanjkanje perspektive, vizije in ciljev. Tragično je, če mlad človek nima osebnih ciljev in zamisli o tem, kaj bi v življenju rad počel. Bojim se, da starši in šola postavljajo veliko pričakovanj. Otroci jim začnejo slediti. Zelo malo razmišljamo o tem, kako bi jih lahko naučili postaviti svoje cilje. Prav tako pomembno je razvijanje vztrajnosti. Stvarem, ki se jim zdijo naporne, se preprosto izognejo, saj jih pri tem premalo spodbujamo. Zato me sploh ne čudi, da se naši šolarji počutijo tako obremenjene zaradi šole. Ne mislim, da je zanje pretežka. Menim celo, da bi bili bolj zadovoljni, če bi jim predstavila več izzivov, ki bi jih spodbudili k temu, da bi vklopili možgane.
Mednarodne raziskave postavljajo naše osnovnošolce in srednješolce na rep po znanju in pismenosti ter v vrh po občutku obremenjenosti s šolo in odporu do nje. Tako ugotavljate vi, na ministrstvu pa so vsa leta trdili, da so rezultati dobri ter da je devetletka uspešen projekt. Kako je možno iste rezultate razlagati tako različno?
To se tudi jaz sprašujem. Seveda je šolski politiki in nekaterim strokovnjakom ljubo poudarjati, da so rezultati naših šolarjev nadpovprečni. Se mi pa zdi neodgovorno pri tem zamolčati, da to velja samo, dokler se primerjamo z vsemi državami v teh raziskavah, med katerimi so nekatere krepko manj razvite in imajo dosti manj šolske tradicije. Zato pač opozarjam, da znanje naših šolarjev po zadnji šolski reformi in uvedbi devetletke zaostaja za znanjem vrstnikov iz razvitih držav.
Dokler nisem začel sitnariti s temi podatki, so si nekateri privoščili zelo čudne akrobacije z interpretacijami rezultatov mednarodnih raziskav. Zdaj so nekoliko bolj previdni in podatke, če jim niso všeč, preprosto prikrijejo. Nazadnje se je to zgodilo lani aprila z mednarodno raziskavo PISA in globoko skrbi vzbujajočimi podatki o rezultatih naših šolarjev na področju kritičnega razmišljanja. Glede na to, da se je bivši minister dr. Pikalo večkrat javno pohvalil z »vrhunskimi« rezultati našega šolstva, se ne čudim, da je omenjeno poročilo ignoriralo njegovo ministrstvo, žalostno pa je, da ga je enako cenzurirala tudi »šolska stroka«. Žalostno, ne pa presenetljivo. Pred 20 leti je bila šolska reforma eden ključnih projektov v državi. Isti ljudje, ki so jo vpeljevali med ministrovanjem dr. Slavka Gabra, predsednica kurikularne komisije za osnovno šolo je bila dr. Ljubica Marjanovič Umek, in takrat so vse kritične pripombe v zvezi z reformo preprosto ignorirali, so naslednjih petnajst let obvladovali tako šolsko politiko kot stroko in jo žal, kot opažam, še danes. Delili so piškotke za lojalne in tepli s palico tiste, ki so si upali izraziti kritičnost. Učiteljem, ki so takrat že skoraj ustanovili učiteljsko zbornico, ki bi lahko postala močno strokovno združenje in resna protiutež poskusom politizacije šolstva, so zbornico zminirali in jim okrnili dobršen del strokovne avtonomije. Trdim, da so s tem ugrabili šolski sistem. Moja prednost je v tem, da delujem zunaj sistema, in čeprav gre marsikomu moje delovanje na živce, mi ne morejo kaj dosti.
Dokler bo v ozadju šolstva delovala močna in vplivna interesna skupina ljudi, ki jim je veliko bolj mar za ohranjanje lika njihove šolske reforme in pridobljenih privilegijev kot za zdravje in kakovost javnega šolstva, je nemogoče pričakovati resne izboljšave. V šolah se dogaja veliko dobrega, imamo številne vrhunske učitelje, prav tako dosti dobrih ravnateljev, veliko dobrih šol. Po drugi strani pa imamo slab sistem, osnovnošolski kurikul je preveč osredotočen na intelektualni vidik, učni načrti so prenapihnjeni, z normativi in pravnimi predpisi so dobri učitelji omejeni, slabi učitelji pa zaščiteni kot kočevski medvedi. Kljub temu nisem pesimist. V zadnjih letih se je marsikaj spremenilo: danes nekateri ravnatelji in učitelji bolj pogumno opozarjajo na tegobe šolstva. Starši so se že organizirali na ravni države, upam, da se bodo tudi šolniki organizirali v resno strokovno združenje, ki bo prispevalo k razvoju šolstva. Tudi moj prvi vtis o sedanji ministrici je dober in veseli me, da ima okrog sebe ljudi, ki razumejo in poznajo šolstvo. Iz časov, ko sva sodelovala v neki delovni skupini, vem, da tudi dr. Miro Cerar dobro razume pomen kakovostnega javnega šolstva. Predvsem mi je bila všeč njegova izjava, da je v šoli preveč prava, ki duši njeno avtonomijo. Če vse to seštejem, sem zmeren optimist. No, to sem bil tudi že zadnjih dvajset let. (Smeh.)
Kaj je vaše sporočilo staršem, učiteljem, ravnateljem? Kaj bi povedali učencem ali dijakom?
Učiteljem bi svetoval, naj končno ustanovijo svoje strokovno združenje in si povrnejo del odvzete avtonomije in integritete. In naj si prizadevajo za šolo, ki bo otrokom izziv. Staršem: naj bolj zaupajo šolam in učiteljem. (Seveda pa to zaupanje ne more biti bianko menica.) Naj tudi nehajo pretirano ščititi otroke pred frustracijami. Otrokom in dijakom pa bi rekel, da je šola kul. In da jo je zelo veliko ljudi, ki jih imajo danes za vzornike, nekoč zelo resno jemalo. Šolski oblasti bi seveda še enkrat ponovil, da je čas, da zbere ljudi, ki imajo o šoli kaj smiselnega povedati, in da končno sproži resno razpravo, kakšno izobraževanje in šolo želimo in potrebujemo, če želimo našim otrokom uspešno prihodnost.
