Življenjska zgodba zlate paraolimpijke iz Sočija je nekaj izjemnega. Pri 27 jo je doletela usodna bolezen. Po manjši poškodbi gležnja je sledil pretres. Diagnoza: kostni rak. Vzel ji je desno nogo pod kolenom, nikakor pa tudi ne upanja in prekipevajoče – ter nalezljive – pozitivne energije. Je borka, ki se je štiri mesece po amputaciji vrnila na snežne strmine. K deskanju. V slabem letu je osvojila naslov nizozemske državne prvakinje.
Dvainštiridesetletna športnica in motivacijska govornica ni v zadregi, ko je treba spregovoriti o bolezni, ki jo je doletela, in v svojem značilnem duhovitem slogu poudarja, da se je v življenju, ki pred vsakogar od nas postavlja preizkušnje, treba osredotočiti na priložnosti, in ne na omejitve. Prav zato je pred dobrima dvema letoma ustanovila fundacijo Mentelity Foundation. Pomembno se ji zdi spodbujati invalidne otroke in mlade, da so športno čim bolj aktivni. Seveda po zmožnostih. »It's all about mentelity.« To je nekakšen moto fundacije. In ne, poudarja Bibian Mentel, črkovanje ni napačno. A če bi črke postavili na pravo mesto, torej ang. mental, tj. umski, duševen, bi bilo to že zelo blizu njenega življenjskega mota, in sicer da je vse v glavi in da si največje omejitve ljudje postavljamo sami, s svojimi nespodbudnimi mislimi. Lani junija je magistrirala iz športnega menedžmenta. Še to: 23. oktobra bo Bibian Mentel v Sloveniji, naslov njenega predavanja na dogodku Ključ do rešitve bo Never give up. Nikoli se ne predaj.
Življenje vam ni prizanašalo, a vendar niste dovolili, da bi vas okupirale črne misli in omejitve. Je bojevitost, to, da nikoli ne odnehate, v vašem značaju ali je privzgojena?
Življenje je prelepo, da bi se človek predal. Da, sem optimistična. Tudi moja mama je bila zelo pozitivna ženska. Zmeraj mi je ponudila ramo, na katero sem se lahko oprla, učila me je, da tudi iz grenkih izkušenj, ki se znajdejo na poti, skušam potegniti zase najboljše, se trudim ostati vedra in sproščena. Odraščala sem v izrazito strpnem okolju. Največ, kar so mi starši dali v življenju, je ljubezen. Dali so mi čutiti, da sem sprejeta, in to mi je vlivalo samozavest. Mislim, da je to največ, kar ti lahko dajo starši.
Kaj je bila za vas šola za življenje?
Odraščala sem v manjšem mestu, Loos-drecktu. Že med šolanjem sem bila zelo navdušena športnica. Lotila sem se vsega mogočega in jasno, zagotovo sem ušpičila tudi kakšno neumnost, pravzaprav jo vsak otrok. Zato se še najbolj spominjam, kako sva se z mami pričkali, ko sem bila že študentka. Na univerzi v Amsterdamu sem študirala pravo in po prvem letniku sem naznanila, da bi se rada profesionalno ukvarjala z deskanjem na snegu. »Moj bog.« Natančno to so bile njene besede. Potem ko je zajela sapo, mi je položila na srce, da se lahko posvečam deskanju na snegu po diplomi. Že, a potem bi bila prestara, da bi tekmovala na visoki ravni, težko bi bila tudi dovolj dobro pripravljena, da bi se lahko spopadala s konkurenco, sem navijala zase. Skušala me je prepričati o nadaljevanju študija, vendar je bila v tej točki mojega življenja želja po posvečanju deskanju na snegu močnejša od česar koli drugega. Na koncu je morala popustiti, ker sem ji med drugim dejala, da ne želim živeti preostanka svojega življenja v obžalovanju, da sem se odpovedala veliki ljubezni. Strinjala se je, da tudi ona ne želi obžalovati, ker me ni podpirala in mi pustila svobode pri odločanju. Ko me je čez nekaj mesecev prišla obiskat na trening, se je prepričala, da sem srečna in uživam v tem, kar počnem.
Ampak aktivna športnica ste bili že prej, kajne?
Deskati sem začela nekako v puberteti, prej sem smučala. Sama se niti ne spominjam natančno, ampak po pripovedovanju so me starši prvič postavili na smuči, ko sem bila stara tri leta. Smučam torej, odkar pomnim, vse življenje. Uživala sem, ker sem lahko uresničevala svoje sanje in talent, leta 1996 sem prvič tekmovala v svetovnem prvenstvu deskarjev na snegu.
Stari ste bili 27 let, ko ste si poškodovali gleženj, rentgenska slika pa je pokazala senco v desni golenici, kar je bilo diagnosticirano kot kostni rak. Kako ste dojemali diagnozo?
Verjetno mi ne boste verjeli, vendar nikoli nisem imela posebnih psihičnih težav s sprejemanjem svojega zdravstvenega stanja. Je pa čisto naravno, da je bil to vsekakor šok. Grozen je bil občutek negotovosti in ugibanja, kaj bo z mano, kako bom nadaljevala, kar sem si zastavila. A tudi ko mi je bilo najhuje, se nisem spraševala, zakaj je usodna bolezen doletela mene, zavedala sem se, da nikoli ne bi dobila pravega odgovora. Še več, to bi me zelo užalostilo in preveč okupiralo moje misli. Seveda pa se mi ni zdelo pravično, da sem zbolela prav jaz. Potrebovala sem zdrave noge zaradi žarečega navdušenja nad deskanjem. Povrhu vsega sem živela zdravo, denimo, nikoli nisem kadila, skrbela sem zase in za svoje telo. A moja pozitivnost je bila tista, s katero sem se bodla s črnimi oblaki na nebu. Nekje na obzorju je vedno sonce.
Kdaj vam je bilo najteže? Vemo, da gre za hudo bolezen, ki zahteva težko zdravljenje in okrevanje.
Najhuje je bilo zame sprejeti odločitev za amputacijo. Ko so mi odstranili tumor, sem se začela pripravljati za olimpijske igre v Salt Lake Cityju, vendar je bolezen spet pokazala zobe. Živo se spominjam, ko je zdravnik stopil k moji postelji in me vprašal, koliko mi pomeni življenje. Razložil mi je, da je precejšnja verjetnost, da se rak razširi, in je amputacija najboljša možnost, ki jo imam, za preživetje. A odločitev sem morala sprejeti sama. Ko sem se s tem soočila, sem vedela, da hočem živeti. In živeti hočem kot športnica.
Ljudje s podobno izkušnjo zatrjujejo, da je treba ogromno moči, da pri raku prebrodiš začetno fazo, ko si v nekakšni črni luknji. In da še ni konec najhujšega, tudi ko preboliš bolezen.
Pomemben vidik zame je bil, da sem pravzaprav imela samo eno možnost. Ogromno sem se naučila in pridobila s športom: naučila sem se marsikaj o življenju, o tem, da ne smeš obupati. Nikoli. Samega sebe moraš nenehno izzivati in rasti. Vse to je gotovo pomembno vplivalo na mojo osebnosti. Ko sem sprejemala odločitev, sem bila z mislimi v prihodnosti, kako lahko potegnem najboljše iz teh okoliščin, kaj bom lahko počela, da ne bom ohromljena, ampak samostojna in neodvisna, kakšne so sploh moje perspektive... Tako sem tudi laže pozabila, da mi je hudo. Ni pa bilo vedno lahko. Ko sem bila v rehabilitacijskem centru, sem poiskala strokovno pomoč in se vključila v terapijo. Ko sem se pogovarjala s psihologinjo, mi je razložila, naj skušam gledati na amputacijo tako, kot da sem izgubila eno tekmo. Samo to in nič več. Tako je tudi bilo.
Poudarjate, da človek ne ve, kaj ima, dokler tega ne izgubi, a nadaljevanje zgodbe je odvisno od vsakega posameznika. Vi ste bili po štirih mesecih po operaciji nazaj na deski. Izjemno, se najbrž strinjate?!
Iz moje ekipe so me poklicali in vprašali, ali želim z njimi v hribe in samo uživati na snegu. Rada imama hribe, ker doma to pogrešam. In sem šla. V roke sem dobila desko, češ: »Pojdi, poskusi.« Pa sem.
Kako vam je šlo?
Seveda je bilo drugače. Vsi gibi mi niso šli gladko, največja težava je bila gibljivost proteze v gležnju, dokler nisem ugotovila, kako si v zavojih lahko pomagam s preostalim telesom. Drugače ni bilo pomembnejših razlik. Kako izpiliti popolnost vožnje po novem, je bilo nekaj, v čemer sem našla še en motiv. Oziroma bolje rečeno, izziv.
Kako skrbite za dobro počutje?
Dobro je, da lahko delam doma, všeč mi je, da lahko ustvarjam, dam nekaj od sebe. Odvisno od vsakega dneva posebej, a dve ali tri ure namenim treningu, da ostanem v odlični telesni kondiciji.
Ob novi življenjski vlogi, ki ste jo sprejeli, ste postali tudi mama, kajne?
Da, sin Julian je star enajst let. Imam tudi posvojeni hčerki, 15-letni dvojčici. Smo velika družina. Julian je bil rojen, potem ko sem prestala amputacijo. A rak se je vrnil še trikrat, nove tvorbe so mi odkrili v pljučih, tako da sin zelo dobro ve, kako je, ko je mamica na bolniški postelji. Za nekoga, ki nima težav, je to nepredstavljivo. Z njegovim očetom sva ločena, vendar je ljubljen, tudi očim in mačeha ga imata rada. Ljubezen je bistvo življenja.
Izkoristi dan, kot ste enkrat zapisali v tvitu, je kar pravšnje načelo za vas. O svoji izkušnji ste napisali knjigo Met een goed been uit bed, kar bi v prostem prevodu po naše pomenilo, naj nikar ne vstajajmo z levo nogo.
Nekega dne me je poklical založnik, češ da je bral intervju z mano, in me vprašal, ali bi me zanimalo izdati biografijo. Povabil me je na kavo in me v slabe pol ure prepričal. Delala sem s pisateljico in priznati moram, da se je bilo grozno spet spopadati s čustvi, za katera sem bila prepričana, da sem jih že zdavnaj prebolela. Med pisanjem spominov sem vse podoživljala. A ko je bila zgodba na papirju, sem bila ponosna. Nisem razmišljala o tem, ali bodo ljudje dejansko brali, kar imam povedati, vendar je bil odziv izjemen, prejela sem ogromno pohval. Spominjam se, da je pristopila k meni invalidna deklica in mi rekla: »Najlepša hvala, da ste delili svojo zgodbo.« Prav presenečena sem bila. Nadaljevala je, kako sem jo s svojo nalezljivo voljo navdušila, da bo tudi ona sledila svojim sanjam. Tedaj sem se res zavedela, kako počaščena sem pravzaprav, ker lahko s svojimi izkušnjami pomagam drugim.
Aprila 2012 ste ustanovili fundacijo Mentelity Foundation. Zakaj se vam je to zdelo smiselno?
Odkar sem izgubila nogo, ni bilo prav ničesar, kar bi me hromilo, da česa ne zmorem ali ne smem, in to želim predati vsakemu invalidnemu otroku in tudi staršem, ki se spopadajo z najrazličnejšimi strahovi. Veste, tudi meni so ljudje, ki me niso poznali, govorili, da ne bom mogla več smučati, teči, kolesariti, namesto da bi skupaj iskali možnosti, kaj zmorem. Zato želim mladim dopovedati, naj ne obupujejo. Marsikaj je mogoče, če je volja. Spodbujam jih, naj se ukvarjajo s športom, predvsem z deskanjem – ne le na snegu, tudi na vodi, kakor tudi rolkati. Krasno je videti otroke, kako uživajo, ko prvič stopijo na desko.
Kaj nameravate še osvojiti v svojem športu?
Kar se športnih ambicij tiče, so moj cilj olimpijske igre v južnokorejskem Pjongčangu, leta 2018.
Kaj bi sporočili bralkam in bralcem One?
Drznite si videti možnosti, in ne nezmožnosti.
