Tu v igro vstopijo antioksidanti. Pa vemo, kaj ti sploh so? Zgradba kisika je izjemno krhka, za svoj obstoj potrebuje dodatni elektron (osnovni delec, še manjši od atoma), tega pa izmakne celici, s katero pride v stik. Proces, strokovno imenovan oksidacija, v celici povzroči neravnotežje, to lahko poškoduje informacije, zapisane v genih, vzpodbudi holesterolne celice, da se nabirajo na stenah žil, ali vpliva na pravilno prehranjevanje celic. Če se zgodi sprememba v genskem zapisu, celica ne bo le odmrla, temveč bo vzpodbudila nastanek novih, škodljivih celic. Tako nastane tudi bolezen današnjega časa, rak.
Nesebičnost, lepa čednost
Telo vseeno ni popolnoma nemočno proti nestabilnim oblikam, širše znanim kot prosti radikali, saj samo proizvaja bojevnike, ki nato lovijo te osvobojene divjake. Za njih skrbi kar izjemno zapleten sistem. Takšne snovi lahko poiščemo tudi v živilih, vsem je skupen antioksidativni način delovanja. Antioksidant torej ni posamezna točno določena snov, temveč njena lastnost, sposobnost molekule, da podari manjkajoči elektron. Ista snov se v različnih okoljih obnaša drugače, lahko pa se, v določenih razmerah in v kombinaciji z drugimi elementi, obnaša antioksidativno, saj ima dovolj nesebično zgradbo, ki ji to omogoča, in tako prepreči verižno reakcijo propada. Morda se sliši zapleteno, a v resnici je precej podobno sveči, s katero lahko prižgemo neskončno drugih sveč, pa zato ne bo nič manj gorela ali celo ugasnila (dokler bo dovolj stenja, seveda). Antioksidativne snovi ohranjajo življenje celic brez bojazni, da bi s tem tudi same začele povzročati propad, kar se pogosto zgodi pri drugih.
Težave sodobnosti
V splošnem se antioksidativni sistemi in snovi delijo v dve skupini. Prva preprečuje, da bi sploh nastala tvorba ogrožajočih vrst, med najbolj znanimi snovmi tako deluje vitamin C. V drugo skupino spadajo tiste snovi, ki proste radikale odstranijo, še preden ti poškodujejo vitalne dele celic in telesa, to zmore vitamin A. Seveda jih nikoli ne izničijo popolnoma, temveč jih ohranjajo na primerni, neškodljivi ravni, določeno količino je namreč telo sposobno presnavljati samo.
Problemi časa, v katerem živimo, so neznanska onesnaženost zraka, vode in zemlje, osiromašena živila, ozonska luknja in različne oblike sevanja. Naravni sistemi v telesu, ki so še nedavno uspešno nadzorovali raven škodljivih radikalov, danes nalogi niso več kos, zato je nujno pomoč poiskati drugje, v večjih količinah zdravih živil in njihovi premišljeni izbiri.
