V mojih najstniških letih so bili najini glasni prepiri skoraj na dnevnem redu. Mami mi je takrat vselej prigovarjala, naj se umirim, da mi ati želi samo dobro in da se tolikokrat spreva, ker sva si v resnici tako zelo podobna. Dolgo si tega nisem želela priznati, a zdaj vidim, da je res.
Oba sva namreč zelo trmasta. Ko se v nekaj zapičiva, od tega ne bova odstopila. Za nič na svetu. In čeprav so bila najina pričkanja včasih prav smešna – spomnim se, da nekoč tri dni nisva govorila, ker sem v juho stresla preveč vegete –, se je to ob najbolj tragičnem dogodku v mojem življenju izkazalo tudi za zelo boleče.
Pred petimi leti je umrla moja mami. Smrt je prišla iznenada, nikoli ni bolehala, potem pa jo je neke noči meni nič, tebi nič izdalo srce. Na pogrebu sem bila vsa otopela od bolečine, a takrat se mi še sanjalo ni, da je to le začetek moje poti na Kalvarijo.
Zaradi nekih dogodkov, ki jih je težko oprostiti, še težje pozabiti, sem se približno po enem mesecu preselila k babici in dedku po mamini strani, kjer živim še danes. Stik z očetom sem sicer ohranjala, a to ni bilo več to. Izgubila se je pristnost, zaupanje. Tudi zaradi mene, ker svoji lastni družini preprosto nisem več dovolila blizu. Ne očetu, še manj njegovi novi ženski, to pa se je kazalo tudi v odnosu do mlajših sestric ter brata in njegove družine.
Nato pa se je pred nekaj dnevi zgodilo tole: sredi največje gneče v službi sem prejela očetov SMS. Samo kratko sporočilce mi je poslal, da me pozdravlja in da upa, da sem okej. Šele po koncu delavnika sem imela čas, da sem se začela ukvarjati s tem, kaj naj odgovorim. Odločila sem se, da kar pokličem. Po dolgem času. »Živijo, ati,« sem mu rekla. Še vedno me stisne, ko zaslišim njegov glas.
Pred kratkim sem prebrala knjigo z naslovom Še en dan. Govori o fantu, ki je izgubil mamo. Sprašuje se, kaj vse bi ji rekel, kaj vse bi naredil, če bi jo le še en dan imel na razpolago, ob sebi. Takrat sem se zavedla, da s tem, ko zavračam njega, zavračam samo sebe. S tem, ko sebi ne priznam, da ga pogrešam, manjka delček v mojem življenju. Manjka on. In to kljub temu, da je še vedno tukaj. Da imam še vedno možnost, da ga vidim, da ga objamem, da mu povem, da ga imam rada.
Ne, ne morem pozabiti žalosti zadnjih let. Svoje in njegove. A obenem je nemogoče pozabiti tudi vse srečne trenutke iz mojega otroštva. Lepe besede. Prijazne poglede. Tega, da sem njegova hčerka. In on moj ati. Ker kri res ni voda.
Zato sem ga povabila na nedeljsko kosilo. Ker nočem več zapravljati dni, ki jih ne bom nikoli dobila nazaj.
