Danes trije od štirih Evropejcev živimo v urbanem okolju. Kako poteka življenje v središču Ljubljane, ko v njem ni avtomobilske pločevine, prebivalci in obiskovalci dodobra preverjajo vsak dan znova. Pritrditi je mogoče obojim: tistim, ki prisegajo, da je prestolnica dokaj prijazna do zanesenjakov, ki vrtijo pedale po vsakodnevnih opravkih, kot onim, ki trdijo, da je sicer zlahka obvladljiva s številnimi kolesarskimi stezami, vendar še polna slepih ulic. A kakor koli – oboji so si enotni v enem, namreč da je to odlična oblika rekreacije in obenem koristno učinkuje na umiritev prometa, večjo okoljsko prijaznost ter ne nazadnje uspešnejšo turistično zgodbo.
Avtomobil na tretjem mestu
Barbra Drnač je urbana kolesarka po prepričanju, no, pa tudi ker se je tako po mestu najudobneje premikati. »Od malega sem rada vozila kolo, zdaj je moje najljubše prevozno sredstvo – ne le po Ljubljani. Alternativa je pešačenje in šele na tretjem mestu je avtomobil.« Kolesarjenje je zanjo tudi družabna vožnja, saj na svojih poteh vedno koga sreča, poklepeta in sprejema pohvale na račun roza kolesa, ki ga je pripeljala iz Amerike. »Je tudi praktično, ker imam spredaj pritrjeno košaro in v njej se vedno znajde kakšna zdrava zelenjava ali sadje s tržnice.«
Slikovito sobivanje
Po mnenju uživačev, ki s kolesa radi opazujejo, kje po prestolnici se vozijo, ni nezanemarljivo dejstvo, da ponekod »prazne« površine zdaj bolj utripajo od življenja, ki se vije mimo izložb, nastežaj odprtih hotelskih dveri, kavarniških vrtov in stojnic, počez čez mostove, v zavetje drevesnih krošenj.
»Ljubljana je z 'bicikli' na izposojo in ureditvijo kolesarskih parkirišč oziroma poti bistveno spremenila utrip, kar mi je všeč,« pravi Majda Širca. Še ena Ljubljančanka, ki kolesari, odkar pomni. To je zanjo samoumevno. »Na ulicah – govorim o centru, kjer živim in delam – je življenja vse več. Sploh z ureditvijo obrežja ob Ljubljanici, z lokali na prostem in izgonom avtomobilov s pločnikov in cest. Včasih se moram zjutraj, ko se čez Prešerca peljem v službo, kar previdno prebijati skozi gruče turistov, ki že navsezgodaj ogrevajo svoje fotoaparate in telefone. Ta njihova pitoresknost mi je všeč: nezdolgočaseni obrazi različnih barv in navdušeni radovedni pogledi dajo prijeten občutek, da ne živimo ravno v ogradi.«
Poznavalsko doda, da je kolesarjev v Ljubljani bistveno več kot pred leti, tako da postajajo kolesarske poti že pretesne, vožnja pa vse manj sproščena. »V Stockholmu, Madridu, Barceloni, Amsterdamu in drugih velikih mestih je kolesarjenja še več, kar bi bilo lahko neobvladljivo, če ne bi vsi – tako pešci kot kolesarji, vozniki in taksisti – ravnali po kulturni in spoštljivi notranji logiki medsebojnega sobivanja.«
Za živo glavo ne po Slovenski cesti
Predvsem razcvetanje mestnega jedra je ena od mnogo posledic prizadevanja urejanja prometa in urbanizma, vendar je infrastruktura kolesarskega omrežja na žalost še daleč od napredne. »Premalo je kolesarskih stez, tiste, ki so, med seboj niso povezane, označene so neprimerno, ni dovolj prometnih znakov, ki opozarjajo na kolesarsko stezo in smer kolesarjenja, ni dovolj parkirišč za kolesa,« je kritična Barbra Drnač. »Apeliram za ureditev kolesarskih stez, denimo po dunajskem zgledu, da se pešci ne bodo hudovali na kolesarje in obratno, ker je zdaj na kolesarskih stezah popoln kaos.«
Na poteh, ki jih ubira, se ji dogaja tako nerazumevanje načrtovalcev ukrepov v prid pešcem, kolesarjem in javnemu prevozu kot voznikov avtomobilov. »Glavo obračam za 360 stopinj, saj sem stalno na preži, da me ne zbije kakšen avto. Zapora Slovenske ceste, denimo, je čisto ponesrečen poskus urejanja. Nekakšna zapora za avtomobile, a po njej zdaj šibajo avtobusi in taksisti z večjo hitrostjo kot prej. Za živo glavo ne kolesarim po Slovenski, ker je kljub označeni kolesarski stezi nevarnejša. Slovenska je postala do ljudi neprijazna cesta.«
Jutri bo bolje kot danes
Majda Širca prikima, a je optimistična, da je vsekakor bolje od včeraj in jutri bo še bolje kot danes. »Če bo Ljubljana še naprej senzibilna do mestnega pretakanja, bo gotovo izboljševala sedanja ozka grla in nedorečene kolesarske 'žile'. Ker vem, da se ključni načrtovalci mestnega urbanizma vozijo s kolesom – no, arhitekt Janez Koželj je zaprisežen kolesar – verjamem, da se bodo dosedanje poti izboljševale, da bodo odstranili hladne in nevarne količke sredi kolesarskih poti in zraven njih (npr. na Gosposvetski med Evropo in Levom), da bo urejena glavna žila po mestu (Slovenska) in bodo primerno speljani tudi tisti tokovi, ki jih zdaj še ni.«
Revolucija
Ne glede na vse težave pri usmerjanju prestolnice v kolesarstvo se je število urbanih kolesarjev v primerjavi z letom 2010 podvojilo, do konca desetletja naj bi se po napovedih povečalo še za enkrat. Se Ljubljani obeta kolesarska revolucija? Denimo po zgledu skandinavskih dežel, ki so zgodbe o uspehu, kar zadeva popularizacijo mestnega kolesarstva – s kolesom na delo in v šolo, po opravkih in nakupih, na kulturne in družabne prireditve, da bi zmanjševali mobilnost z avtomobili in večali mobilnost s kolesi.
Že omenjeni Dunaj, denimo, ima cilj doseči 10 odstotkov aktivnosti, povezanih s kolesom, trenutno je mesto na šestih odstotkih vsakodnevne uporabe koles.
Po besedah Barbre Drnač se Ljubljana z drugimi prestolnicami lahko kosa v samopostrežnem sistemu izposoje mestnih koles Bicikelj, ki je od maja 2011 za Ljubljančane in obiskovalce dobrodošla dopolnitev javnega (tudi že ekološkega) prevoza. »Redno ga uporabljam in pozdravljam. Želela bi si še več postajališč in koles, saj jih velikokrat zmanjka.«
Za zdravje
Ljubljana torej vztrajno vrti pedale do cilja trajnostne mobilnosti, športno in rekreacijsko kolesarstvo – gledano v celoti po Sloveniji – pa ubira poti po svoje. Po podatkih Kolesarske zveze Slovenije izpred dveh let pri nas v prostem času kolesari več kot 350.000 ljudi, od tega 100.000 žensk. Ali lahko pišemo, da je kolesarjenje izpodrinilo smučanje kot slovenski nacionalni šport? Zakaj je to dobra novica?
Pogled čez Rokavski preliv, v Anglijo, kaže na razvito strategijo razvoja kolesarstva ali drugače: doseči želijo raven Danske in Nizozemske, ki je že daljnega leta 1970 »postavila« ljudi na prvo mesto in jih motivirala v spremembo življenjskega sloga s prizadevanjem, da sta kolesarjenje in hoja prednostni »prevozni« sredstvi. Je naključje, da so Nizozemci med najbolj zdravimi na svetu? Raziskava Univerze v Cambridgeu je pokazala, da bi lahko ljudje za skoraj pet odstotkov na letni ravni zmanjšali stroške zdravstvene blagajne, če nadomestijo vsaj pet minut od 36, ki jih sicer preživijo v avtu, z vrtenjem pedalov, saj to pomeni manjše tveganje za bolezni, povezane z neaktivnim življenjskim slogom, kot so bolezni srca, diabetes, možganske kapi in nekateri raki. Če bi Britanci naredili samo en izlet od desetih s kolesom, bi pridobili ekvivalent skoraj milijon dodatnih zdravih let življenja v prihodnjem desetletju, zato je smiselno vlagati v kolesarstvo, da bi čim več ljudi uporabljalo to prevozno sredstvo v vsakdanu.
Slovenija z geografsko raznovrstnostjo ponuja zanimive ture in do zdravja prijazno vrtenje pedalov na prostem je primerna aktivnost za vse člane družine, zato je pričakovati, da bo priljubljenost kolesarstva rasla. Saj nismo pozabili: človek je naravno bitje in potrebuje stik z naravo.
Prva slovenska profesionalna ženska kolesarska ekipa
Vemo, kako razširjeni so kolesarski maratoni po Sloveniji, prav tako tekmovanja, ki spodbujajo rekreativno kolesarjenje in s tem pripomorejo k priljubljenosti tega športa. Pozdravljamo idejo BTC Cityja Ljubljana, ki že leta diha za kolesarstvo in je velik podpornik panoge, saj se je odločil ustanoviti prvo profesionalno žensko kolesarsko ekipo v Sloveniji. To je tudi odlično izhodišče za vključevanje več žensk v kolesarstvo – ne samo profesionalno, temveč zlasti rekreativno, kar je svetovna težnja.
»Poleg tega, da je BTC veliko naredil za priznanje in popularizacijo ženskih skokov, vlaga tudi v žensko kolesarstvo. Dejstvo je, da kolesarstvo odpira številne potenciale za trajnostni razvoj. Ne le gospodarsko, kulturno in okoljsko, temveč tudi za zviševanje kakovosti življenja. Vlaganje v žensko kolesarstvo je odlično za krepitev blagovne znamke, ne samo doma, ampak tudi v svetu. Letos je mednarodna kolesarska zveza zagotovila televizijske prenose svetovnega pokala v ženskem kolesarstvu in tako bo blagovna znamka BTC City Ljubljana vidna po vsem svetu. Ko smo fotografirali žensko ekipo za promocijsko brošuro, se je ena od skupinskih fotografij znašla na facebooku in bila v eni sami uri deležna 7000 ogledov, v 24 urah pa 25.000. Ljudje nam pišejo, kje lahko kupijo drese, očitno se želi marsikdo identificirati z njimi. Gre za nekaj lepega in plemenitega, čeprav je v kolesarstvu veliko garanja, rezultati pridejo samo s trdim delom, vztrajnostjo in odrekanjem,« razloži Maja Oven, direktorica tržnega komuniciranja in odnosov z javnostjo v družbi BTC in odgovorna za komuniciranje ženske ekipe BTC City Ljubljana.
Pod vodstvom direktorja ekipe in trenerja BTC City Ljubljana Gorazda Penka so Slovenke Polona Batagelj, Urša Pintar, Špela Kern, Anja Rugelj, Alenka Novak, Sara Frece, Urška Kalan in Tjaša Rutar ter poljska prvakinja Eugenia Bujak, avstrijska prvakinja Martina Ritter in hrvaška prvakinja Mia Radotič ter Italijanka Elena Valentini. Spoznajte dve od njih, ki sta za Ono spregovorili o svojih ciljih in kaj jima pomeni dirkati s profesionalnimi kolesarkami.
Urša Pintar: Do sebe sem zahtevna
Urša Pintar se je s kolesarstvom začela ukvarjati dokaj pozno, s 23 leti. »Športno aktivna sem bila že od mladih nog, ukvarjala sem se z različnimi športi. A kolo je bilo tisto, ki me je najbolj pritegnilo in pripeljalo v vrhunski šport,« pove 28-letna diplomirana ekonomistka. »Ko cilj dosežem, si postavim novega. Tako napredujem. Ko želim doseči uspeh, sem vsekakor zahtevna do sebe. Vedno sem se želela preizkusiti in tekmovati z najboljšimi. Ko sem vozila prvo dirko, je bil moj cilj le držati se jih. Zdaj že dirkam s profesionalnimi kolesarkami, kar je izziv in priložnost za napredek ter rezultat.« O ženski ekipi BTC City Ljubljana je prepričana, da se bodo dobro ujele. Pred njimi so prve dirke. »Kot članica profesionalne ekipe BTC City Ljubljana imam priložnost voziti na večini dirk najvišjega ranga, tako mi je cilj slediti najhitrejšim in se uvrstiti med najboljše kolesarke v svetovnem merilu.«
Eugenia Bujak: Trmasta sem
Štiriindvajsetletna Poljakinja ima dobre rezultate v svetovnem merilu. Je motor ženske ekipe BTC City Ljubljana, njen cilj je pridobiti izkušnje in zmagovati. Je ljubiteljica živali, doma živijo v skladu z načeli trajnostnega razvoja. »Moj prvi in največji življenjski uspeh doslej je mož in najina ljubezen,« razkriva. »Drugi ta, da sem športnica.« Mož je sedem let tudi njen trener. »Zaupava si. Podpira me v vsem in si želi, da v kolesarstvu rezultatsko pomembno napredujem.« O tem, koliko jo njen značaj žene, da posega visoko, pove: »Nimam lahkega značaja. Sem trmasta, stojim za svojimi vrednotami in nikoli ne obupam. Po drugi plati sem tudi zelo tankočutna ženska.«
