Da jemo z očmi, je povsem jasno. Tudi vonj nam pomaga pri okušanju, prav tako sluh pri prepoznavanju hrane: če na primer mislimo, da bomo ob ugrizu v skorjo zaslišali hrustljavost, pa je ne, ker je skorja premehka, to zagotovo vpliva na uživanje ob obedu. Možgani in hrana so izjemno povezani, zato je toliko težje prelisičiti naše telo z različnimi dietami. »Možgani analizirajo informacije o hrani iz vseh čutil (vida, sluha, okusa, vonja, tipa, informacij živca, ki oživčuje ustno votlino) in tvorijo kompleksno zaznavo hrane, imenovano flevor. Ta vpliva na to, ali nam je hrana všeč ali ne in koliko je bomo pojedli,« pravi asist. dr. Nina Mohorko, univ. dipl. biokem., članica SiNAPSE, slovenskega društva za nevroznanost. Povezovanje možganov in hrane se začne pri postrežbi, to vpliva na naše zaznavanje obroka. Enaka količina hrane je lahko videti majhna na velikem belem krožniku, na majhnem poslikanem pa velika. »Za nekoga, ki nima apetita, je zato poslikava na krožniku odveč, saj mu daje občutek, da je hrane več, isto se zgodi z majhnim krožnikom. Tako se lahko nekomu brez apetita zdi, da je hrane, servirane v skledici, manj kot v globokem krožniku. Takemu človeku moramo torej servirati v skledici, če želimo, da poje več. Obratno nekomu, ki ima težave s prenajedanjem, serviramo tako, da bo imel občutek, da je pojedel veliko,« pravi Mohorkova.
Da možgani vplivajo na naš občutek lakote, lahko ugotovi vsakdo pri sebi. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se do hladilnika sprehodili samo zato, ker vam je bilo dolgčas? Ker nam hrana ponuja občutek ugodja, po njej posežemo tudi takrat, ko v resnici nismo lačni. »Željo po zadostitvi ugodja moramo imeti večkrat na dan, saj nam daje zagon. Dopaminergični nevroni v centru za nagrado so aktivni v situacijah, ki so dobre za naše preživetje in za preživetje vrste. Nanje torej delujejo hrana, gibanje, spolnost pa tudi druženje, narava, glasba, uspeh, hobiji... Najbolje je, če skozi dan dobivamo občutek ugodja na različne načine. Zloraba zgolj enega načina vodi v odvisnost. Tudi od hrane smo lahko odvisni. Nekateri nevroznanstveniki ugotavljajo, da je debelost odvisniška bolezen,« pojasnjuje sogovornica.
Koristni premori med obroki
Občutek ugodja je en del odgovora, zakaj mislimo, da smo odvisni od sladkorja. Ne le mislimo, od sladkorja smo prav zares lahko odvisni. »Včasih hlepimo po občutku ugodja, ki ga sproži sladka hrana. Ta občutek ugodja povozi regulacijske mehanizme, ki možganom sporočajo, da smo siti. Prav od tega občutka ugodja, ki se tvori s pomočjo sprožanja nevrotransmiterja dopamina, postanemo odvisni. Na iste nevrone, dopaminergične, delujejo tudi droge in druge snovi ali navade, ki vodijo v odvisnost. Tako smo dejansko lahko odvisni od sladkorja. Pri odvisnikih od sladkorja se pojavijo vse značilnosti odvisnosti,« pravi Nina Mohorko. Sicer pa na potrebe po sladkem vplivajo tudi navade posameznika če smo nanj navajeni, je večja verjetnost, da občutimo potrebo po njem. Prav občutek ugodja je tudi kriv, da ko enkrat začnemo jesti slane prigrizke, ne moremo odnehati. Ti namreč, podobno kot sladki in mastni, delujejo na center za nagrado, ki ustvarja občutek ugodja. In ta občutek prevlada nad signali sitosti.
»Za možgane in za telo nasploh je najboljša zmernost. Torej ravno prav vsega. Zagotovo pa je pomembno izpostaviti, da so za možgane zelo zdrave maščobne kisline omega 3, predvsem DHA, ki jo najdemo v ribah. Pomembne so tudi fitokemikalije (kemikalije iz rastlin). Pogosto so to snovi, ki zelenjavi, začimbam in sadju dajejo barvo, okus in vonj. Dobro vodilo je, naj bo naš obrok čim bolj pisan zaradi prisotnosti zelenjave in začimb,« pove.
Živila, ki jih ne priporoča, so sladkor ter proizvodi, ki vsebujejo nasičene in trans maščobne kisline. Pravilna in zdrava prehrana pozitivno vpliva na nevrogenezo, kar pomeni nastajanje novih celic v možganih. Poleg zdrave hrane nanjo pozitivno vplivajo še ravno prav energije ali rahel energijski deficit, žvečenje, gibanje in umovadba (učenje, reševanje križank, sudokuja, nove izkušnje, potovanja). Vse, torej, kar je koristno za naše telo, Nina Mohorko pa kot pozitivno prakso dodaja še dolg premor med obroki. »Če so obroki dovolj narazen, imamo priložnost porabiti zalogo energije, ki smo si jo naredili. Tako imajo hormoni, ki urejajo našo presnovo, možnost pravilno delovati. Za telo je namreč pomembno izmenično delovanje hormonov, ki skrbijo za 'pospravljanje' zaužite hrane v energijske zaloge, in hormonov, ki skrbijo za ustrezno praznjenje teh zalog. Če zaloge le polnimo, pride do napačnega delovanja našega telesa, kar škodi tudi možganom in zmanjša nevrogenezo. Smo namreč kot prenosni računalnik: če baterijo neprestano le polnimo, se pokvari.«
Napitki niso prava izbira
Znanstveniki so ugotovili, da žvečenje pozitivno vpliva na možgane, povečalo naj bi celo nevrogenezo. Tekstura obroka mora biti taka, da od nas zahteva žvečenje. Zgolj pitje različnih napitkov, tudi takih, ki jih oglašujejo, da nam dajo vse, kar potrebujemo, za naše možgane ni dovolj.
