Homeopatija je oblika zdravilstva oziroma alternativne medicine, ki jo je uveljavil dr. Samuel Hahnemann v 18. stoletju. Beseda izvira iz grščine, kjer homoios pomeni enak oziroma podoben, pathos pa trpljenje oziroma bolezen. Temelji na prepričanju, da se bolnika na podlagi zakona podobnosti lahko zdravi z izjemo razredčenimi zdravili. Ta se izdelujejo z zaporednim redčenjem in mešanjem, največkrat tako dolgo, da končni izdelek ne vsebuje druge sestavine kot redčilo, ki je navadno voda, sladkor ali alkohol.
Očitki homeopatom
Na splošno velja, da so homeopatska zdravila varna za uporabo. Kljub temu so homeopatom večkrat očitali, da so spravljali bolnike v nevarnost s tem, da so jim odsvetovali uporabo klasične medicine – na primer cepljenja, zdravil proti malariji in antibiotikov.
»Homeopatija je celostni sistem zdravljenja, ki temelji na načelu zdravljenja podobnega s podobnim (similia similibus curentur) in na poseben način pripravljenih zdravilih, ki jih imenujemo potencirana zdravila. Po omenjenem načelu je bolezen mogoče ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake, kot jih ima bolnik,« so zapisali na spletni strani Slovenskega homeopatskega društva. Zdravila po posebnem postopku pripravljajo iz naravnih snovi mineralnega, rastlinskega ali živalskega izvora, preizkušajo pa na zdravih prostovoljcih, in ne na bolnikih ali živalih.
Hahnemann je potreboval 20 let, da je ta način zdravljenja razvil in razumel toliko, da ga je lahko razkril in so ga lahko začeli uporabljati tudi drugi zdravniki. Leta 1810 je izšlo temeljno delo v homeopatiji Organon umetnosti zdravljenja, v katerem je razložil vse, kar moramo vedeti, če hočemo uspešno zdraviti s homeopatijo.
Več vrst homeopatije
Pri klasični homeopat izbira zdravilo na podlagi pogovora. Temelji na tem, da vse bolezni običajno izhajajo iz konstitucije človeka: iz hoje, razpoloženja, ogrodja, telesne teže, dojemljivosti za vročino, mraz... Pri lokalni oziroma organski homeopatiji iz dosedanjih izkušenj homeopatov za vsako bolezen ali organ obstaja 20 do 30 zdravil, ki jih je treba pravilno izbrati. Kompleksna homeopatija naj bi bila najbolj neustrezna oblika homeopatije. Po svojem principu je zelo podobna farmakologiji. Izdelki so narejeni v komercialne namene, pri čemer manjka osebni pristop do bolnika. Izopatija naj bi bila najmočnejša vrsta homeopatije. Pri zdravljenju upošteva vse bolezni, ki jih je človek prebolel od rojstva, temelji pa na osebnem pristopu do bolnika.
Kaj zdravi homeopatija »Homeopatska zdravila lahko zdravijo predvsem vse bolezni, ki so na funkcionalni ravni in torej še niso povzročile prevelike okvare (ali celo odpovedi) tkiv in organov,« odgovarja Živan Krevel. »Seveda pa to ne pomeni, da niso sposobna zdraviti tudi materialnih sprememb v telesu. Zdravijo celostno – sočasno dušo in telo. V telesu so namreč vsi organi in organski sistemi med seboj povezani. Ravnotežje se vzpostavlja na več področjih hkrati. Nimajo stranskih učinkov, zato so primerna za vse starostne skupine bolnikov, tudi za nosečnice in dojenčke.« |
Homeopatska materija medika obsega več kot tri tisoč zdravil, pravijo v Homeopatskem centru Krevel iz Ljubljane. Zdravilom, ki so se uporabljala že v 19. stoletju, dodajajo nova, običajno so v obliki kroglic ali kapljic, delujejo na duševni in fizični ravni ter spodbujajo samoozdravitvene procese v telesu. Nimajo neželenih stranskih učinkov. Živan Krevel, zdravnik homeopat, ki je po izobrazbi doktor medicine in univerzitetni diplomirani biolog, pravi, da se homeopatska zdravila pripravi tako, da se jih redči in pretresa; na vsaki stopnji redčenja postajajo zaradi pretresanja močnejša. »Hahnemann je bil namreč zaradi stranskih učinkov svojih koncentriranih zdravil nezadovoljen, zato je preizkušal uporabo vedno večjih razredčin,« dodaja Krevel. »Ugotovil je, da te ne delujejo več. Ko pa je na vsaki stopnji razredčevanja raztopino močno pretresal, je opazil, da se zdravilni učinek z redčenjem ni zmanjšal, ampak celo zvečal, ob tem pa izgubljal toksične stranske učinke, kar je idealna kombinacija. To je pripisal tresenju raztopine. Postopek je imenoval potenciranje, torej tresenje daje raztopini moč ali potenco.
