Nepravilno odvržena zdravila, tudi v manjših količinah, zelo obremenjujejo okolje, s pronicanjem v podtalnico lahko ogrožajo zdravje živali in ljudi, zato ne spadajo med gospodinjske, temveč med posebne odpadke, opozarja Edith Jošar, mag. farmacije iz Lekarne Ljubljana. »Skladno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili smo jih začeli v slovenskih lekarnah zbirati leta 2010. V začetku so bili temu namenjeni zabojniki v lekarnah dostopni vsem, ker pa so se v njih marsikje znašle tudi stvari, ki tja ne spadajo, zdaj zdravila sprejemamo farmacevti. Čeprav za nas zbiranje odpadnih zdravil predstavlja dodatno delo, je prav, da vse, kar ljudje prinesejo, pregledamo oziroma po potrebi sprejem zavrnemo, a to se zgodi zelo redko. Zaradi varnosti zaposlenih in obiskovalcev lekarn, varovanja okolja in določil omenjene uredbe ne sprejemamo injekcij in drugih ostrih predmetov, medicinsko-tehničnih pripomočkov (npr. komplet prve pomoči, ki mu je pretekel rok uporabe, diagnostični aparati), kemikalij (npr. eter, smukec, citronska in vinska kislina), radiofarmacevtskih izdelkov (npr. citostatiki) in zdravil, izdelanih iz krvi in plazme.«
V zabojnik za odpadna zdravila ne spada ovojnina, ki ni v neposrednem stiku z zdravilom, zato jo odstranimo že doma in odložimo v zabojnik za papir. V lekarno ali na drugo zbirno mesto (izvajalec javne službe v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah, specializirane prodajalne in zbiralci odpadnih zdravil ob kampanjah) nesemo odpadna zdravila v stični ovojnini (denimo pretisni ovoj s tabletami, tubo z mazilom ali steklenično s sirupom) brez škatlice in navodil. Zdravila moramo pustiti v primarni embalaži, kar pomeni, da jih pred oddajo ne stresemo, iztisnemo ali zlijemo iz vrečk, tub, lončkov, stekleničk itd., saj bi zaradi njihovega mešanja in prisotnosti vlage lahko nastale škodljive kemične reakcije.
Kaj z neoporečnimi zdravili?
»Polne zabojnike za zbiranje in shranjevanje odpadnih zdravil skupaj z ustrezno dokumentacijo predamo pooblaščenemu distributerju zdravil, ki je dolžan poskrbeti za nadaljnje ravnanje z njimi, torej tudi za strokovno uničenje,« je razložila sogovornica. Toda, ali ni škoda, da tudi popolnoma neoporečna zdravila, ki jih ne potrebujemo več (morda nam ne ustrezajo, so ostala po smrti sorodnika), končajo v sežigalnici? »Res je, vendar tudi pravilno hranjenih originalno zaprtih zdravil v nepoškodovani, čisti ovojnini s še veljavnim rokom uporabnosti, ki jih ljudje prinesejo v lekarno, ne smemo izdati drugemu bolniku, saj se tako izgubi njihova sledljivost, ki mora biti zagotovljena od proizvajalca do končnega uporabnika.«
Slovenci smo nagnjeni h kopičenju zdravil na zalogo, prav tako ni vedno racionalno predpisovanje zdravil na recept, pravi Edith Jošar. Tudi zato jih med odpadki konča več kot v tujini. »Bolnikom, ki imajo zdravila predpisana na obnovljivi recept, jih lahko izdamo, v skladu z navodili zdravstvene zavarovalnice, šele po preteku dveh mesecev, kar zmanjša možnost nabiranja večje količine zdravil doma. Prav tako ni pametno shranjevati neporabljenih zdravil (zlasti antibiotikov), češ morda jih bom potreboval kdaj pozneje ali pa bodo prišla prav komu drugemu. Zdravil, sploh tistih, ki smo jih dobili na recept, nikoli ne dajemo drugim. Če so primerna za nas, to še ne pomeni, da so tudi za sosedo ali sorodnika, poleg tega lahko pride do medsebojnega učinka z zdravili, ki jih morda ta oseba že jemlje,« opozarja farmacevtka. Doma imamo torej le tista, ki jih zaradi bolezni nujno potrebujemo, za vsak primer pa še osnovno domačo lekarno: zdravilo za pomoč pri bolečini in povišani temperaturi ter pripomočke za oskrbo rane.
