Kava z mlekom. Potica. Kruh (bel in črn). Vsa olja (razen kokosova mast s pravim poreklom). Marmorni kolač. Vse čokolade, razen pogojno temnih, s točno določenim odstotkom (ne vem, katerim). Pri čokoladah je zelo pomemben tudi proizvajalec. Testenine (razen temnih). Krompir v celoti. Riž tudi. Grozdje (ima preveč sladkorja). In še in še. Vse je kategorično prepovedano. Vse našteto in še mnogo več je za zdravje izjemno škodljivo. Tako mi hiti pripovedovati in prepričevati vse več znank.
Že pred novim letom v uredništvo prejmemo pismo. Piše ga nepodpisana ženska iz okolice Ljubljane. Naj ji bo ime Ana. Povzemam: stara sem petdeset let. Vse življenje sem trdo delala in se odrekala marsičemu. Mislim, da sem v poklicnem udejstvovanju relativno uspešna, dasiravno imam končano samo srednjo šolo. Predvsem znam delati in se hitro obrniti, kar so na srečo nadrejeni vedno cenili. Z možem sva se pred kratkim dokončno razšla, ločitev je zaključena. Oddahnila sem si, ko se je spokal iz skupnega stanovanja. Sin študira v tujini, tako da sem večino časa sama. Končno sem zaživela, pa če mi verjamete ali ne. Začela sem se ukvarjati s sabo, hodim na jogo, skrbim za zdravo prehrano, veliko se rekreiram in zdaj imam postavo takšno, kot sem si jo vedno zaželela. Ko mi je prijateljica rekla, da pretiravam z zdravim načinom življenja, da sem z njim že pravzaprav obsedena, sem bila na moč užaljena in sva se sprli. Mislim, da mi nima pravice očitati tako pomembne odločitve in da ni nič narobe, če hočem natančno vedeti, od kod živila prihajajo, kakšna je njihova vsebnost in da si jih pripravljam po vnaprej zapisanem urniku. Ni mi vseeno, kaj jem, zatorej vse preverim in imam svoj prehranjevalni režim. (Pismo je dolgo pet gosto tipkanih strani, na katerih gospa v detajle popisuje, v katerih trgovinah kupuje, kakšne zdravstvene težave vse je že imela in večino odpravila sama – s pravilno prehrano. A na koncu vendarle sprašuje, ali tudi mi mislimo, da pretirava, ali pač ni njena dolžnost skrbeti zase z vso polno odgovornostjo.)
Če je gospe res uspelo odpravite vse težave, je to naravnost fantastično. A na koncu pisma tudi sama dvomi o svoji zdravi meri zdravega življenja. Ali sem res obsedena, nas sprašuje.
Ko sem zadnjič gledala televizijsko oddajo o ortoreksiji (obsedeno ukvarjanje z zdravo prehrano), sem se spomnila tega pisma. Če je vse iskreno zapisano, potem je gospa bržčas zapadla v ortoreksijo. Patološko ukvarjanje s tem, katera hrana je najbolj zdrava, klinično prečesavanje vsebnosti posameznih proizvodov, zapadanje pod vedno nove samooklicane kultne ideologije o zdravem, enkrat je to živa hrana, drugič brezglutenska, tretjič veganska, in kaj vse še ne, kdo bi vedel, kaj bodo potrošniški lobiji izumili že jutri, je res bolno. Saj mora biti vsakomur razumljivo, da je takšno početje suženjstvo in tudi zloraba hrane. Obred hranjenja je vendarle čisti užitek. No, izvemo seveda še to, da so ortoreksiki obsedeni z najrazličnejšimi dietami, da so absolutno prepričani o svojem prav in da z najrazličnejšimi teorijami zelo agresivno (v nasprotju z drugimi motnjami hranjenja) posiljujejo tudi druge. Dejstvo je, da jedo vedno manj vse do izsušitve, ko pa postane njihovo življenje že ogroženo. Pred kamero se pojavi mlajši moški, ki se zaradi ortoreksije tudi zdravi.
V povsem poučnem televizijskem prispevku, v katerem nas strokovnjaki poučijo še, da je tako moderna zakisanost telesa neobstoječe stanje, balast, čisto zavajanje ljudi, vendarle pogrešam bistvo. Doslej bi se že morali naučili, da so najrazličnejše motnje hranjenja praviloma odziv na veliko osebno stisko, na nerazrešeno dlje časa trajajočo psihično težavo, in da je zloraba hrane (pa naj se ta manifestira v obliki anoreksije, bulimije, kompulzivnega prenajedanja ali ortoreksije) samo zunanji izraz za notranji, intimni zlom. Pokojni doc. dr. Andrej Marušič, psihiater in eden naših največjih strokovnjakov motenj hranjenja, je že pred več kot petnajstimi leti opozarjal javnost in kolege zdravnike, naj bomo pri obravnavi tovrstnih motenj, ki jih je označil kot resne duševne bolezni, zelo previdni in nikakor površni. Ne gre za iskanje lepotnega ideala (kar se zelo rado prikazuje tudi med zdravniki), temveč je vzrok najpogosteje v družinski zaznamovanosti (manj v socialno-kulturni in genetski). Zelo pogosto je zloraba hrane odgovor na zlorabe v otroštvu. Tako je bilo tudi pri Ani.
