V Sloveniji je bilo v zadnjih letih povzročenih kar nekaj femicidov, torej umorov žensk v intimnopartnerskih zvezah. Minuli teden se je zgodil nov umor. Femicid ni izoliran dogodek, ki se zgodi nenadno in nepričakovano. Je dokončno dejanje nasilja v procesu nasilja.
Tudi dr. Jasna Podreka je v svoji raziskavi intimnopartnerskih umorov v Sloveniji ugotovila, da jih ne smemo jemati kot osamljene dogodke ali nesreče, ki se zgodijo nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali izbruha strasti pri sicer nenasilnih (moških) posameznikih, ampak gre praviloma za končni akt v kontinuumu nasilja v intimnopartnerskem odnosu.
Vendarle je problematika, ki je realnost žensk že stoletja, v zadnjem času pa jo države bolje raziskujejo in bolj sankcionirajo kot kadar koli v zgodovini, še vedno nerazumljena in prepredena s predsodki in stereotipi. Kot poudarja Maja Plaz iz društva SOS telefon, »se v družbi generira stereotipno razumevanje nasilja, skozi katerega presojamo nasilne dogodke in povzročitelje nasilja. Nasilne dogodke (zlasti tiste v družinskem in medosebnem kontekstu) še vedno prepogosto razumemo kot nekaj, kar se v realnosti dogaja na obrobjih družbe, nasilna dejanja pa kot dejanja, ki so nepremišljena, nerazumljiva, nepredvidljiva in jih storijo alkoholiki ali duševno bolni, socialno obupani posamezniki. Ljudje se radi zatekamo k takšnemu razumevanju nasilja, saj je bistveno manj neprijetno in enostavnejše kakor razumevanje, da je morda premišljeno, namensko in da obstajajo vzorci nasilja. Če bi izhajali iz razumevanja, da je posledica naključne odklonskosti, in ne izraz ponavljajočih se družbenih odnosov, se nam ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem o oblikah vsakdanjega družbenega življenja, temveč le z odkloni od njih. Tako bi se vprašanje o nasilju odmaknilo od vseh in bi postalo le problem drugih, vedenje drugih in vprašanje drugih. Če pa ga razumemo kot namerno dejanje, storjeno s cilji, ki so globoko zasidrani v vsakdanu naših življenj in praks, postane problem nasilja vprašanje celotne družbe, saj lahko prizadene kogar koli in kadar koli.«
Nasilje temelji na spolu
Ko govorimo o nasilju nad ženskami, govorimo o tem, da je to pravzaprav nasilje proti ženskam oz. nasilje, ki temelji na spolu. Je namreč tako razširjeno, da lahko govorimo o problematiki, ki so mu izpostavljene ženske kot družbena skupina. V svojem Splošnem priporočilu številka 19 iz leta 1992 je Odbor Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk zapisal, da je nasilje, ki temelji na spolu, oblika diskriminacije, ki resno ovira zmožnosti žensk, da uživajo pravice in svoboščine na temelju enakosti z moškimi. Nasilje, ki temelji na spolu, je nasilje, ki je usmerjeno proti ženski zato, ker je ženska ali prizadene ženske nesorazmerno. To pomeni, da jih prizadene relativno bolj oziroma pogosteje.
V mobilni aplikaciji VARNA – pomoč vsaki ženski kjer koli in kadar koli, najdete številne koristne informacije, varnostne napotke, ponuja pa vam tudi možnost, da v primeru ogroženosti zaradi nasilja pokličete policijo ali ljudi, ki jim zaupate. |
Prva nacionalna raziskava
Leta 2010 smo v Sloveniji dobili prvo nacionalno raziskavo o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih, ki je pokazala, da je vsaka druga ženska v Sloveniji (56,1 odstotka) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Povzročitelji so v 90,8 odstotka moški, ki so večinoma bolje izobraženi.
Po besedah avtoric slovenska nacionalna raziskava odseva izkušnje in poglede bolje izobraženih žensk, ki so zaposlene, prej z varnimi kot ogroženimi zaposlitvami, ali pa so starostno upokojene. Imajo lasten dohodek in z njim večinoma tudi razpolagajo. Najpogosteje živijo v skupnem gospodinjstvu s partnerjem (64,1 odstotka), ki je v večini (51,9 odstotka) zakonski partner anketiranke, in s skupnimi otroki. V večini so slovenske državljanke. Polovico anketirank je vernih, pripadajo večinoma katoliški veroizpovedi. Največ jih prihaja iz večjih mest ali iz vasi v bližini večjih mest, kjer je praviloma večja dostopnost in raznovrstnost pomoči. Četrtina teh žensk (23 odstotkov) je imela izkušnjo s fizičnim nasiljem od 15. leta starosti. Večina povzročiteljev fizičnega nasilja nad ženskami od 15. leta je bilo moških (92 odstotkov). Anketiranke, ki so doživljale fizično nasilje, so bile manj zdrave od žensk iz splošne populacije: 44,6 odstotka žrtev nasilja je svoje zdravje označilo kot slabo in zelo slabo. Delež psihičnega nasilja v raziskavi je velik, in sicer je v zadnjih 12 mesecih o njem poročala polovica vseh anketirank (49,9 odstotka), štiri petine povzročiteljev psihičnega nasilja je bilo moških. Po raziskavi se lahko nasilje začne kadar koli, od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Pri nekaterih ženskah traja vse življenje. 5,5 odstotka ga je doživljalo tudi v nosečnosti, 4,5 odstotka jih je poročalo, da je bil povzročitelj nasilen tudi do otrok, in sicer najpogosteje psihično, potem fizično in spolno.
Nadzor in zastraševanje
Po podatkih ameriškega raziskovalca Evana Starka je 85 odstotkov primerov nasilja v partnerskem odnosu, ki jih obravnavamo, dlje trajajočih primerov nasilja partnerja nad partnerico. Povprečna zloraba ženske v intimnem odnosu traja od 5,2 do 7,3 leta. Ko govorimo o nasilju v partnerskem odnosu, poškodbe uporabljamo kot oceno za resnost nasilja ter oceno ogroženosti žrtve. Pri tem pa je, kot pravi raziskovalec Stark, 95 odstotkov poškodb zaradi nasilja v partnerskem odnosu lahkih telesnih. 79 odstotkov zlorab ne bomo odkrili, če bomo nanje gledali samo glede na poškodbe. 11,8 odstotka žensk, živečih v Sloveniji, je v nacionalni raziskavi poročalo o zelo težkih oblikah psihičnega nasilja, ki ga proti njim izvaja partner, vsaka druga pa je v zadnjih 12 mesecih doživela psihično nasilje.
Kaznivo dejanje grožnje
Kljub vsemu zapisanemu je zakonodajalec leta 2012 sprejel spremembo kaznivega dejanja grožnje, po kateri večina ni več pregonljiva na predlog, ampak na zasebno tožbo. Šele kvalificirana, torej težja oblika kaznivega dejanja iz 2. odstavka 135. člena Kazenskega zakonika je pregonljiva na predlog. Če izhajamo iz prej navedenih podatkov, je takšna rešitev za žrtve nasilja nesprejemljiva in nevarno ogrožajoča.
V Sloveniji torej potrebujemo celovit in koordiniran sistem pomoči žrtvam nasilja v družini, ki ga od držav zahteva tudi Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini.
OD POLITIČNIH ODLOČEVALCEV ZATO ZAHTEVAMO:
1. Zagotovitev varnosti doma in na cesti za vsako žensko in otroka.
2. Zagotavljanje enakih možnosti za ženske na vseh področjih v družbi in odpravo nasilja nad ženskami, ki je eden od temeljnih družbenih mehanizmov, zaradi katerega so ženske prisiljene v podrejen položaj v primerjavi z moškimi.
3. Vzpostavitev celovitega in učinkovitega sistema pomoči, ki bo izhajal iz potreb žrtev nasilja.
4. Širitev programov pomoči za žrtve nasilja tudi v manjše kraje po Sloveniji in podporo novim psihosocialnim programom pomoči.
5. Možnost brezplačne psihosocialne pomoči, dokler jo žrtve nasilja potrebujejo.
6. Brezplačno pravno pomoč za žrtve nasilja v vseh (ne le kazenskih) postopkih, povezanih z odpravljanjem posledic nasilja.
7. Izplačevanje odškodnin žrtvam nasilja.
8. Široko dostopne in obvezujoče programe za povzročitelje nasilja.
9. Učinkovit nadzor nad delom institucij, ki mora biti vedno usmerjeno v zagotavljanje večje varnosti za ženske, žrtve nasilja.