Vse več je ljudi, ki so zasvojeni s hrano. »To je zasvojenost, ki se lahko primerja z zasvojenostjo z alkoholom, cigaretami, drogo, tabletami itd., jo je pa velikokrat še težje premagati, saj se hrani ne moremo odpovedati,« pravi Klara Klander, svetovalka za zdravo hrano in hujšanje. Veliko hrane zasvaja in vse več ljudi je, ki imajo s tem večje ali manjše težave.
Ljudje v zahodni civilizaciji jedo preveč, večina se jih določeni hrani sploh ne more več upreti. Klandrova dodaja, da se posledice zasvojenosti s hrano in prenajedanja z nezdravo hrano ne kažejo samo v obliki odvečnih kilogramov, zabuhlosti in celulita, temveč se kaj hitro lahko začnejo poznati tudi na našem zdravju: »Raziskovalci ugotavljajo, da je večina civilizacijskih bolezni, rak, diabetes, bolezni srca in ožilja, avtoimunske bolezni, debelost in podobno, povezanih z našo prehrano. Zato moramo nekaj narediti, če imamo občutek, da smo od določenih živil odvisni.«
Odtegnitveni znaki
V društvu za psihološko svetovanje Kameleon menijo, da gre pri zasvojenosti s hrano za zlorabo hrane, po kateri (ne) posežemo, ko želimo doseči posebno stanje, v katerem se počutimo udobno, imenovano omama: »Zasvojenost s hrano lahko uvrstimo tako med kemične kot nekemične oblike odvisnosti. Določena vrsta živil naj bi imela učinek na spremembo zavesti (poživila, pomirjala), kot je na primer hrana, polna sladkorja, zato je pri takšnih živilih še toliko bolj pomembno zmerno uživanje. V tem primeru bi zasvojenost s hrano definirali kot kemično odvisnost.« Nekemična odvisnost je pogostejša, hrana, ki jo uživamo, sama po sebi nima opojnih učinkov, omamo povzroča ritual hranjenja.
Ko si boste priznali, da ste zasvojeni s hrano, naredite vse, da se tega osvobodite. »Očiten znak zasvojenosti s hrano je zagotovo veliko misli in skrbi v zvezi s hrano, zaradi česar so šolske ali službene obveznosti, skrb zase in za bližnje ter družabno življenje potisnjeni ob stran. Različna neprijetna občutja, kot so na primer žalost, sram in osamljenost ter nizko samospoštovanje, sprožijo določene vzorce hranjenja, po njih pa se posameznik počuti bolje,« pojasnjujejo v društvu Kameleon, kjer dodajajo, da je manipuliranje s hrano le začasna rešitev težave, ki je privedla do naštetih občutij. Težava ostane, s tem pa se negativno čustvovanje vrne: »Zasvojeni s hrano se želijo znebiti škodljivih načinov hranjenja, a jim to onemogoča občutek izgube nadzora nad lastnim mišljenjem in vedenjem. Ko se zasvojenost še razvija, je značilnih le nekaj manjših sprememb pri hranjenju, nadalje pa se mora zasvojeni lotiti vedno bolj drastičnih posegov v svoje prehranjevalne navade za dosego istega učinka. Če se teh sprememb ne loti, lahko nastopijo glavobol, nespečnost in razdražljivost, ki jih uvrščamo med odtegnitvene znake, ki prav tako pomenijo nastop zasvojenosti s hrano.«
Pomen dednosti
Pri zasvojenosti s hrano ne gre za to, kaj in koliko oseba jé ali noče jesti, ampak za to, kaj jo notranje razjeda. Stradanje in prenajedanje, zlasti sladke hrane, povzroči v možganih spremembo delovanja, ki deluje kot sredstvo za zmanjšanje bolečine. Stalna zloraba čudežnih diet in sanjarjenje o popolnem telesu, ki nam bo zagotovilo občudovanje in popularnost, sta obliž na nizko samopodobo. Vedenje postane zaradi bolezenskih procesov v možganih neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam tega ne more prenehati, čeprav si prizadeva.
Oblike zasvojenosti so bulimija, anoreksija, kompulzivno prenajedanje brez bruhanja in ortoreksija ali obsedenost z zdravo prehrano. Dodamo lahko še obsedenost z določeno vrsto hrane ter obsedenost z najrazličnejšimi dietami in štetjem kalorij.
Dednost igra pri zasvojenosti s hrano pomembno vlogo, menijo v društvu za psihološko svetovanje. Pogosteje nastopi pri osebah, katerih bližnji sorodniki so tudi sami zasvojeni. Zasvojenosti s hrano lahko botrujejo boleče in nerazrešene izkušnje iz otroštva, kot sta zloraba in zanemarjanje. Posamezniki s takimi izkušnjami pogrešane občutke ljubezni in pozornosti iščejo v hrani, saj se niso naučili, kako na ustreznejše načine omiliti psihično bolečino. K zasvojenosti s hrano lahko vodi tudi neustrezno spoprijemanje s stresnimi dogodki.
Kje poiskati pomoč
Če ugotovimo, da smo zašli iz prave smeri prehranjevanja, je treba poiskati ustrezno pomoč. Vsekakor je treba odvisnost od hrane jemati zelo resno, saj v prvi vrsti škodimo svojemu zdravju. Kje in kako (po)iskati pomoč? Najbolje vam bo odgovoril osebni zdravnik, seveda če boste odvisnost priznali. To je temeljni pogoj za nadaljevanje poti, ki vas bo pripeljala v normalno prehranjevanje. Veliko lahko storimo sami, biti moramo čim bolj vztrajni. Uspeh ne bo prišel čez noč, zdravniki ne poznajo čudežnih tablet, ki bi vas pozdravile. V knjižnici boste našli precej knjig, ki obravnavajo odvisnost od hrane, denimo knjige dr. Sanje Rozman, pred štirimi leti je v slovenskem jeziku izšla knjiga dr. Neala Barnarda Rešite se zasvojenosti s hrano. »Še nihče mi ni rekel, da se ne more rešiti želje po redkvicah ali stročjem fižolu. In nikoli nisem srečal nikogar zasvojenega s špinačo, melonami, hruškami ali glavnato solato. Zapeljivci so predvsem sladkor, čokolada, sir in meso,« piše dr. Barnard.
Še ena možnost: tudi pri nas že več kot dve desetletji obstaja skupina oziroma gibanje Anonimni prekomerni jedci (OA), skupina za samopomoč, ki deluje na prostovoljni osnovi. Program je primeren tudi za druge motnje hranjenja, kot so bulimija, anoreksija, ortoreksija in druge. Zdaj se 6500 skupin OA vsak teden dobi na srečanju v 75 državah po svetu. Organizacija OA je razdeljena na 10 regij in ima več kot 60.000 članov, tisočim kompulzivnim jedcem pa pomaga najti novo življenje.
Oblike zasvojenosti so bulimija, anoreksija, kompulzivno prenajedanje brez bruhanja in ortoreksija ali obsedenost z zdravo prehrano. |
