Eden bolj prisrčnih odzivov (če se temu sploh lahko tako reče) na novico o tem, da gre JJ v zapor, je bil odziv kolega na facebooku: objavil je legendarne Clashe in njihovo skladbo I fought the law. Angleški punkrockerji so že leta 1979 prepevali: »Kršil sem zakon in zakon je zmagal!« Imeli so prav. In še vedno imajo.
V svoji kolumni se političnim temam sicer izogibam. In ne, ne zato, ker se mi s tem ne da ukvarjati. Državljanske pravice in dolžnosti so mi bile pravzaprav privzgojene. Za vse državne praznike smo v naši hiši izobesili zastavo. In če sem na kaj ponosna, sem na to, da sem Slovenka. Živim namreč v čudoviti deželici, ki se ponaša s toliko naravnimi lepotami in s tako izjemnimi ljudmi. A kaj, ko ti zaradi nekaterih posameznikov velikokrat ne morejo priti do izraza.
Političnim temam sem se do zdaj izogibala, ker sem menila, da sem premočna, da bi se pustila sprovocirati in bi nasedla tistim omenjenim posameznikom, ki vlečejo štrik vsak v svojo smer. Pa me je hitro treščilo po buči. Prej ali slej vsak človek ugotovi, da je politika povsod okoli nas. Pa s tem ne mislim bratuškovih, janševih in jankovićevih ali sploh katerih koli političnih obrazov in opredelitev. Gre za to, da je v vsakem odnosu – politika. V odnosu do sebe, do fanta, do najbližjih sorodnikov. In širše: v odnosu do sodelavcev in do šefa. In šele potem pride odnos do družbe ali, če hočete, do države oziroma tistih, ki nam vladajo.
Pa da ne bo nesporazuma: nisem na nikogaršnji strani. Nad tem, da gre Janša v arest, nisem navdušena. Še zdaleč ne. Pravzaprav me res žalosti, da smo prišli tako daleč, da moramo zapirati ljudi, ki so nas vodili. In nas nekako še vedno vodijo. Ker JJ zagotovo ni edini na spisku, ki bi moral končati na hladnem. Prepričana sem, da bi moral za njim še marsikdo – z njegovim najočitnejšim nasprotnikom na čelu.
Sem pa ob vsem tem razmišljala, da na koncu vedno ležimo tako, kot si posteljemo. Če v te zakonitosti verjamemo ali ne, to sploh ni pomembno. Tako pač je. Življenje nas samo od sebe nagrajuje za to, kar delamo prav, in kaznuje za to, kar delamo narobe.
Primer, s katerim se ubadam te dni: svojo energijo in čas še vedno vlagam v ljudi, ki mi tega ne vračajo. Zato se počutim prazno. Za hip me morda prevzame lažni občutek, da je vredno, a že v naslednjem trenutku priletim na trda tla. Tudi prijateljice me vse pogosteje opozarjajo na to napako, a dokler sama ne bom prišla do te točke, najbrž ne bom rešila ničesar. Zavedam se, da iščem bližnjice. Še huje: zavedam se, da to ni prav. Pa (si) še vedno to delam. In zdaj se tolažim, da se tistemu, ki prizna, že pol odpusti. Ampak nič ne bo izbrisalo dejstva: kršila sem zakon. In zakon je zmagal. Zakon karme namreč.
Majo lahko vsak dan spremljate na njenem blogu.
