Zakaj zehamo? Vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi, nihče pa nanj nima dokončnega odgovora. Teorije o zehanju so številne: nekateri trdijo, da je posledica utrujenosti, drugi, da z njegovo pomočjo možgani sporočajo, da jim primanjkuje kisika, psihologi pa zehanje označujejo kot način komunikacije, s katerim okolici sporočamo, naj nas pusti na miru.
Klima za možgane
Ena zadnjih teorij, ki zanika vse prejšnje, zehanje opredeljuje kot način, s katerim hladimo možgane. »Pogostost zehanja se spreminja glede na letne čase. Vroč poletni zrak namreč možganov ne ohladi,« trdijo znanstveniki z univerze Princeton. Zehanje glede na njihovo prepričanje uravnava temperaturo v možganih in preprečuje njihovo pregrevanje.
Pozimi zehamo več
Svojo trditev utemeljujejo z dejstvom, da je kar 40 odstotkov opazovanih prostovoljcev pogosteje zehalo pozimi, in sicer v prvih petih minutah, ko so zapustili ogrevane prostore. Poleti so to opazili le pri 30 odstotkih sodelujočih v raziskavi. Do dodatne potrditve svoje hipoteze pa so prišli z merjenjem temperature možganov, ki je bila po zehanju nižja.
»Zehanje hladi možgane. Ti, tako kot računalnik, delujejo le, če so primerno hlajeni. Ko vdihnemo mrzel zrak, se ta zamenja s toplim in jih tako zaščiti pred pregrevanjem. Prav zato smo poleti ob ekstremno visokih temperaturah pogosto zmedeni in se težko skoncentriramo. Načini za hlajenje možganov so takrat omejeni,« razlaga vodja raziskave Andrew Gallup.
Vemo le, da je nalezljivo
Kljub obširni raziskavi in natančni razlagi njenih izsledkov tudi ta, tako kot nobena od prejšnjih teorij, ni bila sprejeta kot dokončno pojasnilo tega fenomena. Zagotovo pa je, da je zehanje nalezljivo. Kar od 40 do 60 odstotkov ljudi ob pogledu na zehajočega začne zehati tudi sama.
