Je odločitev za neuživanje mesa in druge hrane živalskega izvora res modna muha novodobnih razvajencev, ki želijo z načinom prehranjevanja izstopati? Zakaj bi kdo stopil iz cone udobja in tradicije kolin, pečenega odojka, kurje obare in žlahtnih sirov? Razlogi za prenehanje uživanja hrane živalskega izvora so različni, najpogosteje zdravstveni in etični. Da bi se kdo zgolj iz afnarije odrekel sočni pečenki, se zdi manj verjetno. Pa vendar, mar boljše počutje in zdravje, sočutje do živali in skrb za okolje res ne odtehtajo zrezka na krožniku?
Predstavljamo vam dve zgodbi, ki se začenjata različno, končni rezultat pa je enak ali vsaj podoben. Naš prvi sogovornik je začel razmišljati o drugačni, brezmesni hrani zaradi zdravstvenih tegob, ki jih nista odpravili ne uradna ne alternativna medicina, sočutje do živali je razvil šele pozneje. Par iz druge zgodbe pa se je hrani živalskega izvora odpovedal iz ljubezni do živali, torej iz etičnih razlogov, in potem ugotovil, da imajo nove prehranjevalne navade tudi nadvse pozitiven učinek na zdravje. Po letih veganstva pa vsi trije zatrjujejo, da je bila to najboljša odločitev, saj so prepričani, da s tem koristijo ne le sebi, temveč tudi živalim in našemu celotnemu planetu.
Zatekel se je k naravi
Rajko Stropnik je energičen, čil enainsedemdesetletnik, ki je svoj zadnji kos pečenke pojedel leta 1992, jeseni bo torej že četrt stoletja. Razlog? Zdravje. »Nenadoma so mi otekle bezgavke na vratu, in ker mi zdravniki niso mogli pomagati, rešitve pa ni bilo niti z alternativnimi metodami, sem se odločil, da poskusim s postenjem. Star sem bil 46 let in po postu sem se počutil odlično, oteklina je kmalu izginila. Ampak se je vrnila takoj, ko sem začel uživati običajno hrano. Pa sem črtal z jedilnika meso in stanje se je zopet popravilo,« svojo zgodbo začne Rajko, ki je tako postal vegetarijanec in se je tako prehranjeval do leta 2005, ko mu je zdravje zopet ponagajalo.
Takrat se je odločil za še bolj korenito spremembo in je, v prispodobi, pometal proč vse kuhinjske lonce. »Posedla so se mi vratna vretenca, predpisana terapija in zdravila niso prinesli izboljšanja. Dva prsta na roki sta mi otrdela in kot kitarist bi lahko kariero muzikanta zapeljal na stranski tir. Takrat sem vzel stvari v svoje roke, začel študirati in iskati informacije. Po štirih mesecih uživanja zgolj presne hrane je bilo z mojimi vretenci in prsti vse v redu, kitaro še danes igram brez težav.«
Neizprosni do živali
Po sedmih letih presnojedstva, užival je tudi surovo mleko, pa ga je prešinilo spoznanje, da ne trpijo le klavne, temveč tudi preostale rejne živali, na primer krave, ki mu dajejo mleko. »Odločitev, da postanem vegan, je bila povsem preprosta. Mislim, da je veganska prehrana za človeka najprimernejša,« je prepričan Rajko, po čigar poti stopa tudi njegova družina. »Sedem nas je in vsi, vključno z vnukinjama, ena je študentka, druga dijakinja, smo vegani,« je ponosen Rajko, ki pristavi, da večino zelenjave pridelajo na njivi, ki jim jo je odstopil prijatelj. Nekoč si je podrobno ogledal cene bio veganske hrane v trgovini in izračunal, da s tem, ko jo pridelujejo sami, prihranijo vsaj sedem tisočakov na leto.
Rajko Stropnik je torej začel zaradi zdravja, danes pa ga k veganstvu vodijo tudi etični razlogi in skrb za naš planet. Prebral je na kupe knjig, svoje znanje in izkušnje z veseljem predaja ljudem, ki bi radi šli na podobno pot. Priznava, da je težko in da je bil mnogokrat tarča posmeha v družbi, a po drugi strani je z nasveti mnogim pomagal do zdravja.
V družbi živali
Andreja Hribovšek in Mih Lindič sta udobno življenje v Kamniku, kjer sta tudi službovala, zamenjala za izzivov polno dogodivščino na kmetiji z domačim imenom Pri Jernejk v Motniku, ki jima jo je podaril Andrejin oče. Bilo je precej spontano, hiša je bila prazna in sta se odločila za selitev. Pisalo se je leto 2000, ko sta začela ekološko kmetovati in sprva sta še hodila službo, potlej pa se je bilo treba odločiti za eno ali drugo. Izbrala sta slednje, saj kmetija, kot pravita, zahteva celega človeka. Na njej pridelujeta predvsem zelenjavo, jagodičevje in gobe šitake, živali za gospodarski namen nista redila nikoli, jih imata preveč rada.
Pred osmimi leti je Mih v dar dobil vietnamskega pujsa in tako rekoč isti trenutek sta prenehala jesti meso. Ni šlo več. Pred petimi ali šestimi leti sta iz prehrane črtala vsa živila živalskega izvora, kar se povsem sklada z njunim ekološkim miroljubnim kmetovanjem. To pomeni, da živali z njima živijo v sožitju in nimata od njih nikakršne ekonomske koristi. Šla sta še dlje, rešujeta rejne živali, ki živijo v neznosnih razmerah, tako da jima družbo trenutno delajo trije pujsi, dve ovci, dva zajčka, tri oslice, osem mačk in dva psa. »Imela bi jih več, ampak kmetija je majhna, velika le en hektar,« pravi Andreja, ki je poleg moralnega zadoščenja ob prehodu na vegansko prehrano občutila tudi vpliv na zdravje. »
Veganski maratonec
»Po veganskem obroku je človek sit, a vendar lahek in poln energije. Ni ti treba iti počivat po kosilu,« pravi smeje. Mih je svojo silno energijo poleg dela na kmetiji usmeril še v šport. Kot mladenič se je ukvarjal s tekom, potem ga je opustil in ga znova obudil v času, ko je bil že vegan. Z izzivi, ki jih premaguje kot za šalo, saj je pravkar zmogel 265 kilometrov dolg gorski tek Trans Gran Canaria na Kanarskih otokih. Tekači so z GPS-navigacijo tekli po neoznačeni progi in premagali še 14 višinskih kilometrov. Vse to je dokaz, da telo s polnovredno rastlinsko prehrano zmore tudi največje fizične napore.
