Takšni ljudje niso hladni in brezsrčni, kakor je nekoč veljalo, temveč – zdravi in zadovoljni!
Psihiatrična stroka pri žalovanju v grobem razlikuje med tremi vzorci. Pri kroničnem žalovanju človek dramatično in izrazito depresivno kaže svoja občutja po izgubi bližnjega, tragičnega dogodka običajno ne preboli več let. Najpogostejši vzorec kaže vznemirjenost in izpad iz ravnovesja za kakšno leto, morda dve, pri tretjem tipu, takšnih je okoli polovica ljudi, pa prizadeti navzven sploh ne kažejo žalovanja, saj ni videti, da bi jih izguba kakor koli vrgla iz tira ali pa jim zmotila siceršnji življenjski ritem.
Ne gre torej za to, da nekateri ne žalujejo, temveč prizadetosti ne kažejo zunanjemu svetu. Še do nedavnega je veljalo, da je s takšnimi ljudmi nekaj narobe, da so hladni ali pa do človeka, ki ga ni več, sploh niso gojili globokih in pristnih čustev, so morda brezsrčni in celo nečloveški. A kot je pokazala šestletna ameriška raziskava, sta imela največjo vlogo pri stopnji žalovanja duševno in telesno zdravje posameznika pred žalostno izgubo: zdravi ljudje, ki so v srečnem partnerskem razmerju, imajo veliko prijateljev, so uspešni v karieri, dejavni v prostem času, sproti rešujejo težave in jih ne pometajo pod preprogo ter niso nagnjeni k depresijam, se mnogo lažje spopadajo s tragičnimi dogodki kakor tisti, ki v življenju niso povsem zadovoljni. Zadeva je torej ravno obrnjena, kakor je veljalo pred leti: bolj zdrava oseba žaluje krajši čas, človek, ki ga izguba spravi v obup in dolgotrajno žalovanje, pa očitno potrebuje korenite spremembe v življenju, smrt bližnjega je tako le sprožila čustvovanje, ki je bilo dolgo zavrto.
Žalovanje pa je odvisno tudi od vrste izgube: ali je ta prišla iznenada ali je bila pričakovana? Občutja so v drugem primeru mnogo manj izrazita in bolj razumska, saj je bila smrt, denimo po dolgotrajni bolezni, predvidena, zato so mogoči slovo, pogovori, izpovedi, zaupanje skrivnosti, opravičila in premlevanje preteklosti ter celo načrtovanje prihodnosti. Manj prizadene tudi smrt starejšega človeka, ki umre zaradi naravnih vzrokov, običajno pa na glavo vse obrne nenadna tragedija, predvsem mlajše osebe, ki je umrla nasilne smrti, kažejo raziskave. Takšna izguba lahko pri svojcih povzroči nepopravljivo duševno škodo, nemogoče je nadzorovati tok misli, v katere se pokojnik naseli za lep čas, vse dokler se prizadeti (seveda z veliko truda in najverjetneje tudi s terapevtsko pomočjo) ne sprijaznijo z izgubo in je ne sprejmejo.
Raziskave pa pokažejo tudi na razlike med spoloma, ko gre za izgubo zakonca: moški žalujejo intenzivneje in krajši čas ter si običajno poiščejo tudi novo partnerico, ženske pa menda dlje in pogosto ostanejo same. Znanost ni odkrila razlogov za to, ena od najverjetnejših domnev pa se glasi: ženske so družbeno mnogo dejavnejše od moških, zato si oporo in tolažbo iščejo pri prijateljih in znancih, moški pa običajno najbolj zaupajo prav partnericam (in ne okolici), zato jo po izgubi tudi kmalu nadomestijo in si tako najdejo novo podporo.
