Zdi se mi, da je vsa ta evforija okoli prvega septembra name naredila ravno kontra učinek: z začetki se to leto ukvarjam nonstop in najbrž sem jih že malo naveličana. Pogled na družabna omrežja pa na spletne portale in televizijo me je kar malo jezil. Še ko sem prižgala radio, so na vseh postajah nabijali o eni in isti stvari – prvi šolski dan gor, prvi šolski dan dol. »Pa dobro, no. Se mi samo zdi, ali so šli danes v šolo vsi, ne samo otroci med 6. in 18. letom starosti?« sem bentila kar tja v tri dni.
Najbolj od vsega pa me je jezil pogled skozi okno. Ko sva se s fotografom spravljala na teren, sem se najbrž držala precej grdo. Ker se je na lepem začel smejati. »Kaj ti pa je danes? Se kujaš kot kakšna smrkljica!« me je dražil. »Ma, dej. V dveh puloverjih, pa me zebe. A je to normalno?!« se nisem dala. »Haha, Majči, no,« je še enkrat poizkusil. Pa ni šlo. Preprosto ni šlo. Ostala sem zoprna.
V resnici pa sem se zavedala, da za moje slabo razpoloženje ni krivo (samo) vreme, še manj pa nedolžni šolarčki, ki jim, mimogrede, iz srca želim veliko lepih ocen in vsega kulskega, kar spada zraven. Zavedala sem se, da sem tečna zaradi – sebe.
Ker se v zadnjem času nič ne izide tako, kot sem upala, da se bo. Ker se je spet izkazalo, da je življenje tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte. Ker so pravljico, ki sem si jo izrisala v glavi, ob prvi nevihti odplaknile solze. Tako je bil čas za še en zaključek in s tem – za še en začetek. Pravzaprav sem ugotovila, da bom morala vsak dan sproti sprejeti odločitev, da začnem znova. Vsak dan sproti se bom morala opomniti, da sem zavestno zaprla ena vrata, da bi lahko odprla druga. Tista, ki ne vodijo v slepo ulico, ampak v prihodnost. V svetlejšo prihodnost. Tista, ki ne vodijo v igro mačke z mišjo, ampak v ljubezen. Iskreno. Pravo. Brez laži. Brez sprenevedanja. Ker si to zaslužim. In nič manj. In pika.
Ni lahko, res ni. Vedno je, ko sprejmeš neko odločitev, to šele začetek poti. A pravi napori se začnejo šele, ko zagrizeš v prvi klanec. Takrat je treba vztrajati, pa čeprav te prime, da bi obupal. In jaz sem že ne-vem-več-v-katero-letos spet na začetku klančine. Gledam gor, proti vrhu, in prav nič me ne mika, da bi se lotila vzpona. Ne da se mi. Utrujena sem. Raje bi podlegla. Pa ne smem. Ker bom spet pristala za tistimi vrati, kjer je trda tema, kjer zadeneš ob gol zid, kjer ni izhoda. Samo vrneš se lahko in poskusiš drugje. A skozi isti hodnik, ves črn in poln zapletenih ovinkov, ne grem več. Preveč potre.
Zato sem globoko vdihnila. Pa še enkrat. In še enkrat. Navlekla sem nase športni modrček, pa trenirko, majico, anorak. Se usedla v avto in se zapeljala pogledat prenovljeni kamniški stadion. Se postavila na črto in začela delati kroge. Prvega, drugega, tretjega... Tako to gre. Včasih je dovolj že samo to, da ne nehaš dihati. Da ne nehaš živeti. Da se prebiješ skozi dan. Včasih je že samo to uspeh.
