Za zdravljenje po meri posameznika

Za vsakogar, ki zboli za rakom, je pomembno, da se bolezen z diagnostičnimi metodami čim bolj natančno opredeli in ustrezno zdravi. Danes se življenjska doba bolnikov z rakom podaljšuje, določene vrste te bolezni postajajo celo ozdravljive. »Z novimi načini zdravljenja, s katerimi vzročno vplivamo na zdravljenje raka, to je predvsem s sistemskim ter lokalnim (kirurško, radioterapija) in izotopskim zdravljenjem, se je življenjska doba bolnikov pri večini oblik in vrst raka bistveno podaljšala, pri nekaterih oblikah in vrstah se je pomembno povečal tudi odstotek ozdravitev,« pravi zdravnik Tomaž Milanez z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Pri različnih oblikah raka uporabijo različne kombinacije zdravljenja. Tako bolnike z lokaliziranim rakom, kot je na primer rak dojk, večinoma zdravijo kirurško in s kombinacijo sistemskega zdravljenja ter obsevanjem. »Pri nekaterih vrstah solidnih lokaliziranih rakov z določenimi karakteristikami se je izkazalo, da se je verjetnost za ponovitev bolezni pomembno zmanjšala ali se je verjetnost ozdravitve pomembno povečala potem, ko so v določenem času po operativnem prejeli še sistemsko in zdravljenje z obsevanjem,« pravi sogovornik in dodaja: »Dodatno zdravljenje takšnih oblik raka se imenuje dopolnilno oziroma adjuvantno, če bolnik sistemsko zdravljenje prejme pred začetkom operativnega, pa gre za neoadjuvanto oziroma inicialno, predoperativno zdravljenje.«

Bolnike, ki zbolijo na primer za levkemijo ali imajo limfnega raka (hemoblastoze), večinoma zdravijo v kombinaciji s sistemskim zdravljenjem – to pomeni, da prejmejo kemoterapijo, tarčna zdravila – in z obsevanjem. Le redko, pravi Milanez, »kjer lokalizacije raka, torej rakaste mase, neposredno ogrožajo bolnikovo življenje, je potreben tudi operativni poseg«.

Razsejane oblike solidnih rakov so večinoma neozdravljive, pravi Milanez. »Pristop k zdravljenju teh bolnikov je večinoma multidiciplinaren in je kombinacija sistemskega onkološkega zdravljenja, zdravljenja z obsevanjem in kirurškega zdravljenja. Namen zdravljenja neozdravljive bolezni je podaljšanje in kakovost življenja.«

Skrb za kakovostno življenje bolnikov

Z novejšimi oblikami vzročnega zdravljenja raka je bolnikom omogočeno vse bolj kakovostno življenje v času trajanja bolezni. Prav z zmanjševanjem bremena bolezni in obvladovanjem stranskih učinkov sistemskega zdravljenja raka bolniku omogočamo bolj kakovostno življenje, razloži Milanez in dodaja, da so poleg vzročnega zdravljenja vsaj enako pomembne tudi najnovejše ugotovitve in pridobitve pri podpornem zdravljenju. »Z dobrim podpornim zdravljenjem, na primer s protibolečinskimi zdravili in prehranskimi dodatki, ne pripomoremo samo h kakovosti življenja bolnikov, ampak s tem omogočamo tudi optimalno vzročno zdravljenje. Vsi današnji izzivi tako v zdravljenju raka kot funkcionalne in anatomske diagnostične metode ter molekularno

genetske analize pomembno pripomorejo k bolj točni izbiri zdravljenja raka, kar posledično vpliva na dolžino življenja in izboljšanje kakovosti življenja bolnikov z rakom.«

V zadnjih letih je viden pomemben napredek tudi v pristopu zdravljenja umirajočih bolnikov z rakom, še pove sogovornik. »Multidisciplinaren in individualen pristop k zdravljenju bolnikov z rakom v zadnjem življenjskem obdobju je pripomogel h kakovostnejšemu preživljanju tega obdobja in predvsem k večjemu občutku varnosti bolnika in svojcev.«

Individualizacija

Na področju onkologije prihaja na trg vedno več novih in učinkovitih vrst zdravljenja, predvsem pa je opazen hiter napredek pri razvoju novih vrst tarčnega zdravljenja. Osnovni princip tega je delovanje terapevtske učinkovine na celično tarčo, torej na površini celice ali v celici, s pomočjo katere celica posreduje okolici informacijo, ki ji omogoča preživetje, nadaljnjo rast in razvoj. Takšne informacije so pod strogim nadzorom različnih povratnih zvez, ki preprečujejo nekontrolirano rast in delitev celic. Ko se rak razvije, pomeni, da je nadzor nad celicami odpovedal, razloži Milanez in dodaja, da je namen tarčnih zdravil v tem, da z vezavo na tarče zavrejo prenos informacije, posledica tega pa je, da začnejo celice odmirati in rakasto tkivo propadati. »Ker tarče niso rakasto specifične, temveč imajo podoben mehanizem rasti in delitve kot zdrave celice, delujejo tarčna zdravila tudi na tkiva in organe, ki so zdravi.« 

Prav zaradi tega, ker tarčna zdravila delujejo tudi na zdrave organe oziroma tiste, ki niso rakasto spremenjeni, se pojavljajo neželeni učinki in posledično nastajajo zapleti. Zato je pomembno, razloži sogovornik, da je funkcionalna rezerva tkiv in organov čim bolj ohranjena. »V prihodnosti pričakujemo veliko vrst specifičnega onkološkega zdravljenja posameznih vrst raka, kar istočasno pomeni, da bo glavna omejitev postala funkcijska rezerva organov, obratno kot pred desetletji, ko je bila glavna omejitev premajhen nabor učinkovitih specifičnih onkoloških zdravil.«

Prav zaradi dobrega obvladovanja zdravljenja drugih kroničnih bolezni ter ohranjanja funkcionalne rezerve organov bo vedno več starostnikov sposobnih terapije z raznimi oblikami in vrstami specifičnega onkološkega zdravljenja, polega tega se bo meja zdravljenja pomaknila višje, kar bo sčasoma postajalo tudi veliko breme zdravstvenega sistema, napoveduje Tomaž Milanez. Naslednja stopnja v zdravljenju raka je indvidualizacija. »To je naslednji velik korak. S pomočjo različnih testiranj genomskega zapisa rakastih celic in celic zdravega tkiva bo mogoče prilagoditi zdravljenje po meri posameznika,« sklene sogovornik.