Se ne morete spomnili, kje ste parkirali? Vam je popolnoma ušlo iz glave ime starega prijatelja? Ste pozabili, kako se določeni stvari reče v tujem jeziku? Nič hudega, pravijo strokovnjaki, prav to je namreč mehanizem, zaradi katerega se lahko naučimo novih stvari.
Pravijo, da je človek seštevek vseh svojih spominov, zaradi izkušenj pa je, kar je. Izkušnje so shranjene v spominu. Kljub temu večinoma mislimo, da imamo slab spomin, če smo pozabili, kje smo parkirali ali kam smo odložili ključe. Človekov spomin je precej bolj zapleten. Znanstveniki menijo, da možgani vse hranijo, a ne tako, kot deluje računalniški spomin. Naš spomin je nekakšna simbioza pozabljanja, spominjanja in učenja. Določene starejše podatke prekrije prah, če se jih dolgo ne spominjamo, in postanejo težko dostopni. Sčasoma ne slabi spomin, ampak sposobnost poiskati tiste, ki jih je pajčevina prekrila. Situacije, medčloveški odnosi in občutki vplivajo na to, česa se spominjamo. Če bi si možgani enako zapomnili, kaj ste jedli za kosilo in ime prijatelja iz vrtca, bi se morali prebijati skozi gost gozd (nepomembnih) informacij. To seveda ne pomeni, da ne moremo v spomin priklicati nepomembnih stvari. Da si neko informacijo zapomnimo, je pomemben tudi vpliv situacije, zato je spominjanje v novem kontekstu pravzaprav kot osvajanje novega znanja.
Poleg tega so nedavni dogodki pomembnejši od preteklih. Da bi bili možgani bolj učinkoviti, morajo odstranjevati stare in nekoristne podatke; s pozabljanjem se ustvarja prostor za učenje, za nove podatke, ki so v tem trenutku pomembnejši za življenje. A starih vendarle ne pozabimo v celoti, le pomislite na vožnjo kolesa ali plavanje: ko ti dve veščini enkrat usvojite, ju ne pozabite. Podobno je s spominom. Otroci, na primer, se bodo množenja težje spomnili v parku, ker so se ga naučili v razredu. Pomembno je, kako se učimo in kje ter kdo je takrat z nami. Hitreje in laže se učimo na različnih mestih in na različne načine; kadar se učimo vselej v istem okolju, se bomo zunaj njega težje spomnili naučenega, saj podatke povezujemo s prostorom. Kadar si določeni podatek takoj zapomnimo, se sami sebi zdimo pametni, kadar traja dlje, imamo občutek, da smo neumni. A ko govorimo o učenju, je ravno nasprotno: če si nekaj zapomnimo brez pretiranega truda, to ni pravo učenje. Učimo se z delom in s ponavljanjem utrjujemo podatke, tega pa se potem tudi lažje spominjamo. Po nekaterih podatkih se je bolje učiti naenkrat kot postopoma, na primer z daljšo vadbo; boljši teniški igralec boste, če boste v istem dnevu poskusili servis, forhend in bekend, kot če bi vsakemu od udarcev posvetili po en teden treninga.
Spomin krepi pisanje: nekajkrat na mesec si vzemite 20 minut in opišite neki dogodek, ki je na vas naredil vtis. Raziskave so pokazale, da to izboljšuje spomin, razlika naj bi bila vidna že po petih tednih. Pomaga uživanje v naravi: statistika je razkrila, da so ljudje, ki so se pred opravljanjem testa iz spomina sprehodili po parku, dosegli kar za 20 odstotkov boljši rezultat. Še več: za boljše pomnjenje je dovolj že opazovanje fotografij narave.
Izgovarjanje na glas je ena najlažjih metod krepitve spomina. Študije kažejo, da si boste zapomnili kar za deset odstotkov več, če boste glasno govorili (ali brali gradivo, ki se ga morate naučiti), menda velja tudi, če šepetate. Tudi meditacija znatno izboljšuje spomin: tisti, ki meditirajo le dvajset minut na dan, si znatno izboljšajo delovno energijo in tudi spomin, so razkrili znanstveniki, v neki britanski raziskavi pa so dokazali, da so si ljudje dvakrat bolje zapomnili japonske besede, kadar je profesor gestikuliral, saj so lahko določene besede povezali z določenim gibom. Neko stvar so bomo bolje zapomnili tudi, če bomo sedeli tako kot takrat, ko smo slišali ta podatek, in si poskušali priklicati občutke, ki smo jih imeli tedaj.
