Za samomore v starosti največkrat kriva depresija

V ponedeljek so v štirih slovenskih mestih postavili nenavadno obeležje, 437 parov copat, v večernem času pa so prižgali prav toliko luči – luči upanja, da bo praznih copat v prihodnje vse manj. Kar 437 ljudi si je namreč v minulem letu vzelo življenje, kar 437 se jih je znašlo v tako hudi stiski, da so kot edini izhod iz bolečine videli – smrt. Če povemo drugače, vsakih 20 ur je ugasnilo človeško življenje zaradi samomora!

Še vedno na vrhu lestvice

Slovenija se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije po umrljivosti zaradi samomora uvršča med prvo deseterico. Strašljive tabele kažejo še, da je bolj ogrožen vzhod naše države in da je med žrtvami velika večina moških, lani jih je bilo kar 348, se pa skupno število tistih, ki se znajdejo na robu obupa in se nazadnje vdajo v usodo, v zadnjem desetletju zmanjšuje; leta 2000, denimo, je bilo takšnih Slovencev 588. Svetovni dan preprečevanja samomora sta Mednarodna zveza za preprečevanje samomora in Svetovna zdravstvena organizacija prvič razglasili 2003., povezani dogodki pa so namenjeni ozaveščanju, zmanjševanju stigme in zavedanju, da je samomor oblika prezgodnje umrljivosti, ki jo je seveda mogoče preprečiti. »V zadnjih desetih letih je prišlo do pomembnega, skoraj 30-odstotnega zmanjšanja števila samomorov. Na podlagi te statistike bi zato težko govorili o negativnem vplivu gospodarske krize na problematiko, ampak bi prej izpostavili pomembnost preventivnih aktivnosti, ki lahko prispevajo k zmanjševanju števila žrtev. Zato se mora kljub trendu upadanja oziroma prav zaradi njega delo na področju preventive samomorilne ogroženosti nadaljevati,« je povedala mag. Alenka Tančič Grum z Inštituta za varovanje zdravja RS.



Mladi v stiski izgubljeni

Pri preprečevanju samomora moramo biti usmerjeni v dejavnike, ki pomagajo iskati konstruktivne izhode iz stiske, poudarja stroka, dejavnosti pa morajo zajeti družino, ki je pomembna za čustveni in osebnostni razvoj otroka, širše okolje, torej šolo, delovna mesta, različna društva in nevladne organizacije, javno zdravstvo, ki ponuja strokovno pomoč tveganim skupinam prebivalstva, in celotno populacijo, ki mora spoznati problematiko, da lahko pravočasno prepoznava ogrožene posameznike in jim pokaže drugačno pot reševanja stisk. »Prav starši naj bi bili tisti, ki naj bi prvi zaznali, da je njihov mladostnik v stiski. V primeru očitne in brezizhodne situacije je pomembno, da starši pokažejo zanimanje za težave svojih otrok ter si vzamejo dovolj časa za odkrit in nevsiljiv pogovor. Če skozi pogovor spoznajo, da otrok svojih stisk ne bo znal razrešiti z njihovo pomočjo, ga je treba spodbujati, da sam ali skupaj z njimi obišče primernega strokovnjaka (šolska svetovalna služba, svetovalnice za otroke ipd.). Zelo pomembno je, da starši v tem obdobju otrokom stojijo ves čas ob strani, jim dajejo čustveno oporo, vlivajo upanje ter zagotavljajo prepotrebne občutke varnosti, sprejetosti in ljubezni,« opozarja mag. Bogdan Dobnik, dipl. soc. del., predsednik in strokovni vodja programov pri društvu Ozara Slovenija, nacionalnega združenja za kakovost življenja, kjer tudi ugotavljajo, da mladi niso najbolje seznanjeni z viri in oblikami pomoči, ki so jim na voljo ob čustvenih težavah in duševnih stiskah. »Pomoč največkrat iščejo med vrstniki ali pri šolskih svetovalnih delavcih. Še več, na podlagi naših opažanj so mladi zelo slabo opremljeni za prepoznavanje lastnih težav, saj preprosto o tem nimajo dovolj znanja in informacij. Zato upravičeno menimo, da bi morale izobraževalne ustanove več poudarka nameniti vzgajanju in izobraževanju o teh pomembnih vsebinah, poleg tega pa bi morale učencem in dijakom zagotoviti varno in pozitivno šolsko okolje, ki bi kar se da ugodno vplivalo na njihov zdrav psihofizični razvoj in dobro duševno zdravje,« meni mag. Dobnik. Preprečevanje samomorov je naloga celotne družbe, sodelovanje strokovnjakov z različnih področij in povezovanje ustanov ter dejavnosti pa mora omogočiti tudi vlada, poudarja Anka Zavasnik, predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora: »Tako zastavljeno sodelovanje bi vzbudilo upanje, da se v prihodnosti Slovenija ne bi več uvrščala med s samomorom najbolj obremenjene države v svetu!«

Ne spreglejmo starostnikov!

Ob evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti pa je na področju preventive večji poudarek na starejši populaciji, tudi letošnji nagrajenec za posebna prizadevanja pri preprečevanju samomora prihaja iz gerontopsihiatrije, torej stroke, ki se ukvarja z duševnimi motnjami in težavami starostnikov, doc. dr. Aleš Kogoj, dr. med., spec. psih., iz ljubljanske psihiatrične klinike, ki že vrsto let aktivno ozavešča o samomorilni ogroženosti starejših in ustreznih oblikah pomoči. Naj poudarimo, da je bila po podatkih Statističnega urada RS v letu 2011 vsaka tretja oseba, ki je storila samomor, starejša od 64 let! »Že od nekdaj velja, da se s starostjo veča tveganje za samomorilno vedenje. V lanskem letu smo beležili zmanjšanje števila samomorov med otroki, mladimi in odraslimi, starimi med 20 in 49 let, bistveno pa je naraslo število samomorov med starejšimi,« pojasnjuje mag. Dobnik, doc. dr. Kogoj pa še pojasni: »Daleč najpomembnejši razlog za samomore v starosti je depresija – ki pa jo lahko uspešno zdravimo, če bolniki poiščejo pomoč in če seveda zdravniki depresijo prepoznamo kot tako. Sicer pa so med duševnimi dejavniki pomembni še odvisnost in predhodni samomorilni poskusi. Pomembne pa so, čeprav manj, tudi življenjske okoliščine, na primer: smrt partnerja, finančne težave, nerazumevanje v družinskem krogu, izguba podpore iz socialnega okolja, izolacija iz družbe in samota.« A verjetno so marsikomu znane zgodbe o ostarelih svojcih, ki trmasto zavračajo pomoč, saj so vendarle pametnejši od mlajših generacij! Kako torej pristopiti k osebi, ki se upira vsem dobronamernim nasvetom? »Velikokrat pomaga že to, da poslušamo. Sicer lahko svetujemo, seveda pa se starejši lahko odločajo po svoji presoji. Večkratni pogovor bo bolj verjetno uspešen kot kratek, enkraten pogovor. Včasih pride celo lažje zdravnik na dom kot obratno. Treba se je pač prilagajati. V primeru velike nevarnosti za življenje, če je to posledica duševne motnje, pa je po zakonu o duševnem zdravju predviden postopek sprejema na kliniko,« še pojasni strokovnjak.

Ob prihajajočem svetovnem dnevu alzheimerjeve bolezni, značilne za starostnike in ki največkrat tiči v ozadju vse pogostejše demence, velja opozoriti tudi na svojce bolnikov, ki kot skrbniki živijo v izjemno nehvaležnih in napornih okoliščinah, zato so tudi sami dovzetni za različna obolenja, tako telesna kot duševna. »Svojci bolnikov z demenco so pogosto zelo obremenjeni in zato tudi pogosto depresivni. Seveda jim je pri tem pomembna zavest, da so potrebni bolniku z demenco, ki brez njih ne more živeti. Res pa je, da je depresija najpomembnejši dejavnik tveganja za samomor – kar pa še ne pomeni, da vsi depresivni razmišljajo o samomoru, na srečo,« sklene doc. dr. Kogoj.