Večina ljudi želi do konca življenja živeti v domačem okolju, kjer se najbolje znajdejo in počutijo. Slovenske in tuje raziskave kažejo veliko pripravljenost svojcev, da bi skrbeli za svoje pešajoče družinske člane. Glavna razloga za to sta čustvena povezanost in čut odgovornosti za bolne in onemogle, zadnje čase pa postajajo pomembni tudi ekonomski razlogi, pravi mag. Ksenija Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. V čem je torej težava? Domače in tuje raziskave ugotavljajo, da so svojci, ki skrbijo za svoje stare sorodnike – pravimo jim družinski oskrbovalci – zaradi nezadostne pomoči preobremenjeni. »Pogosto doživljajo stiske, stres, duševne in telesne težave. Sami pravijo, da najbolj potrebujejo različne oblike začasne oskrbe, ki bi jih razbremenila za krajši oddih ali v njihovi bolezni. V tujini, npr. v Avstriji, ponekod v Nemčiji, je za raznovrstno pomoč odlično poskrbljeno, medtem ko so pri nas za to za zdaj še pičle možnosti, je pa mogoče svojcem pomagati z znanji o oskrbovanju, z dobrimi izkušnjami drugih oskrbovalcev in veliko oporo, ki jo dobijo, ko se med seboj družijo.« Prav zato so na inštitutu, katerega predstojnik je prof. dr. Jože Ramovš, ki svoje delo posveča kakovostnemu staranju in lepšemu sožitju med generacijami, pred dobrimi desetimi leti razvili tečaj za družinske oskrbovalce, torej domače in druge bližnje, ki na domu oskrbujejo onemoglega svojca ali pri tem redno pomagajo. »Če jim skupnost – občina, stroka – pomaga vsaj z nekaj znanja o oskrbi, negi in starostnih motnjah, npr. demenci, je družinska oskrba ne le lažja za oskrbovalce, temveč tudi najboljša in najcenejša možnost za skupnost,« o dobrobiti usposabljanja razmišlja sogovornica. »Tečaji so za udeležence brezplačni, njihovo izvedbo denarno podprejo občine, ki tako, dolgoročno gledano, prihranijo, saj jim ni treba v tolikšni meri sofinancirati javnih služb za pomoč na domu. Nekaj tečajev krijejo donatorji ter ministrstvo za delo, družino in enake možnosti.«
Družinski oskrbovalci Družinski oskrbovalci so svojci, ki najmanj pet ur na teden skrbijo za svoje stare družinske člane. Mednje uvrščamo tudi sosede, prijatelje, prostovoljce in druge neformalne in brezplačne oskrbovalce na domu, je razložila Ksenija Ramovš. »Ta izraz se v Evropi uveljavlja zadnjih deset let, kar pomeni, da je bilo področje domače oskrbe starejših v politiki in stroki dolgo prezrto.« |
Moških le za vzorec
Svojci, zlasti ženske, kot oskrbovalci opravijo ogromno družbenokoristnega dela, ugotavlja Ramovševa. Da za stare družinske člane skrbijo večinoma hčerke, snahe, sestre, vnukinje, prijateljice, sosede, potrjuje udeležba na srečanjih, kjer je moških le za vzorec. »Nekatere ženske se jih težko redno udeležujejo, kar kaže na njihove trenutne obremenitve. So oskrbovalke, hodijo v službo in imajo družino, a nimajo pomoči, zato si mnoge težko vzamejo še dve uri na teden za ta tečaj,« ugotavlja dr. Jože Ramovš. »Skrb za onemoglega svojca je dragocena, pomembna in zahtevna življenjska izkušnja. Zlasti težko je, če nimaš znanja, informacij, opore. Na našem tečaju udeležence različni strokovnjaki – patronažna sestra, fizioterapevt, prostovoljec iz hospica in drugi vodijo skozi osem pomembnih vsebin.« Prvo srečanje je namenjeno razumevanju starosti in komuniciranju z onemoglim svojcem, naslednja pa oskrbi težavnega starejšega človeka, dementnih ljudi (v Sloveniji jih je 10.000), skrbi za zdravje in kondicijo oskrbovalcev, fizioterapevtski pomoči za učinkovitejše oskrbovanje, negi starejšega človeka na domu, na predzadnjem svetujejo, kako ravnati, ko svojca ni več mogoče oskrbovati doma, zadnje je posvečeno srečevanju z minljivostjo. Če si pripravljen, imaš informacije, je lažje, pravi dr. Ramovš.
Tečaj Brezplačen tečaj, ki ga skupaj z občinami in lokalnimi strokovnjaki organizira Inštitut Antona Trstenjaka, traja deset tednov (po dve uri in pol enkrat na teden) in se nadaljuje v krajevnem klubu svojcev, v katerem se pod vodstvom strokovnjaka ali usposobljenega prostovoljca srečujejo enkrat na mesec (v Kočevju ga npr. vodi upokojena socialna delavka). V skupinah je od 15 do 25 udeležencev. Tečaji potekajo v vseh večjih krajih, kjer se za to odločijo (trenutno v Ljubljani, Podutiku, Logatcu, Kočevju in Selnici ob Dravi), na sedežu inštituta ga pripravijo vsaj enkrat na leto. Po navadi se začnejo pozno jeseni in končajo zgodaj spomladi. |
Udeleženci tečaja dobijo praktično knjigo o domači negi in priročnik Družinska oskrba starejšega svojca, ki sta ga posebno za ta tečaj pripravila naša sogovornika. V njem sta med drugim zapisala, da je najboljša oskrba onemoglih starih ljudi sestavljena iz treh osnovnih sil: domače družine, javne pomoči socialne in zdravstvene stroke ter civilne pomoči, ki so jo v preteklosti ponujali predvsem sosedje, danes pa tudi humanitarne, prostovoljske in druge organizacije. Šele ob teh treh »je dobrodošla četrta, to je servisna ponudba različnih storitev pomoči na tržnem principu. Tisti, ki nepremišljeno zagovarjajo delovanje trga in rešitve, ki jih obeta kapital pri oskrbi starih onemoglih ljudi, se ne zavedajo, da s tem sami sebi in vsem v družbi načrtujejo človeško osamljenost ob dobri materialni postrežbi za tiste, ki bodo imeli dovolj denarja zanjo, vsem ljudem pa zakrnjevanje solidarnosti, sočutja in lepega človeškega sožitja v družbi.«
