Idejni očetje programa Brainobrain (BOB) so bratje Subramaniam iz Indije, nadgraditi pa sta ga pomagala svetovno znana nevrolingvistična programerka Sue Knight in njen mož, matematični genij Colin Spencer iz Velike Britanije. Tea Grbić je za BOB prvič slišala v Zagrebu, kamor ga je prek Makedonije iz Dubaja pripeljala njena prijateljica, in se takoj odločila, da bodo na tečaj hodili tudi njeni otroci, kmalu pa še, da ga bo razširila v Slovenijo. Danes imajo že devet centrov po večjih slovenskih krajih, pripravljajo pa se na odprtje novih, saj je povpraševanje po tečajih BOB vedno večje; trenutno je vključenih 250 otrok, ki jih vodi 15 trenerjev (ti na izobraževanja hodijo v Zagreb). V svetu je ta program kljub zahtevnosti očaral vsaj 100.000 otrok, saj je tudi zabaven. Tečaj traja 120 minut brez odmora enkrat na teden, posamezna stopnja (vseh je deset ali dvanajst, odvisno od starosti ob vpisu) se zaključi v dobrih treh mesecih, program je plačljiv.
Kaj sploh je BOB? Učenje v klasičnih šolah je bolj ali manj osredotočeno na razvijanje leve možganske polovice, ta skrbi za logiko, razumevanje, analizo, medtem ko je desna polovica, ki je odgovorna za ustvarjalnost, nekoliko zanemarjena, čeprav je nadvse pomembna pri hitrosti učenja, koncentraciji, spominu, intuitivnem reševanju problemov, občutljivosti, empatiji, iskanju ustvarjalnih rešitev in še čem, našteva Grbićeva. Da bi spodbudili enakomeren razvoj obeh možganskih polovic, je prej omenjena skupina znanstvenikov razvila metodo BOB. Rezultati so izjemni.
Metoda temelji na mentalni aritmetiki, pri kateri nam je v pomoč preprosto računalo abak ali abakus (pri nas uporabljamo japonsko različico – soroban), metodi VAK in tehnikah NLP (nevrolingvistično programiranje). Primeren je za otroke, stare od štiri do 14 let, saj so v tem obdobju najdovzetnejši za srkanje znanja. VAK je kratica za visual audio kinesthetic in pomeni, da otroci podatke sprejemajo z vidom, sluhom in dotikom. Če je vse troje združeno, so bolj zbrani in si informacije lažje in za dlje zapomnijo. Otrok na primer na tabli vidi zapisano neko število (prepozna ga leva stran možganov), to s kazalcem in palcem desnice postavi na računalu (desni del možganov), zraven pa v angleščini izgovarja navodila (tako je po vsem svetu, navodila pravijo jim čarobne besede mlajšim otrokom prevedejo). Tudi sicer so ure dvojezične in tako se otroci mimogrede vsakokrat naučijo še nekaj novih besed v angleščini.
Razvoj življenjskih veščin
Vsi otroci, ne glede na starost ob vpisu, morajo začeti s prvo stopnjo, pa naj se jim to zdi še tako preprosto in nepotrebno (seštevanje in odštevanje do 50 na abaku), saj brez usvojenih pravil (delo na abaku ni logično) ne morejo uspešno nadaljevati na drugo stopnjo, ko abak zamenja mentalna kartica (začne se vizualizacija), to pa v nadaljevanju nadomesti kartica s piko, še pozneje pa računajo izključno s predstavljanjem abaka v mislih, brez pomagal.
Ob tem je ključno, poudarja sogovornica, da vsak dan doma vadijo 15 minut in pri tem naredi primerjavo s plavanjem: če teoretično veste popolnoma vse o plavanju, brez treninga ne morete napredovati, ko pa to enkrat postane avtomatizem, plavate, ne da bi o tem razmišljali. Podobno je z BOB: tisti, ki so že na višjih stopnjah, lahko istočasno hitro in natančno računajo ter zraven počnejo še kaj drugega.
Kmalu Muzej iluzij Če je na eni strani program Brainobrain namenjen resnemu urjenju otroških možganov in spodbujanju razvoja njihovih osebnosti, je na drugi strani Muzej iluzij, ki ga bo ta mesec v Ljubljani odprlo isto podjetje, namenjen zgolj zabavnemu izzivu možganskih vijug vseh generacij, mimogrede pa se bomo še česa naučili. Prvi takšen muzej so lani odprli v Zagrebu, pred kratkim v Zadru, zdaj pa bomo svoje č |
Skozi srečanja pa ne razvijajo le novih povezav (sinaps) med obema možganskima polovicama (s pomočjo abaka), pač pa tudi otrokovo osebnost (s tehnikami NLP). Otrok ne učijo, ne moralizirajo, pač pa jih s tako imenovanim modeliranjem vodijo do izbora vzornika (popularni so recimo uspešni športniki), se o njem pogovarjajo, ugotavljajo, kaj jim je pri njem všeč in zakaj, ter jih spodbujajo, da te pozitivne lastnosti razvijajo tudi sami (na primer delavnost, prijaznost, vztrajnost, radovednost). Grbićeva poudarja, da je BOB izjemen prav zato, ker z njim posredno razvijamo veščine za življenje, ne le matematično-logično inteligenco, ampak tudi socialno in čustveno. Ti otroci so hitrejši, natančnejši, bolj osredotočeni, samozavestnejši, bolj odprti, lažje se znajdejo v vsakdanjih in novih okoliščinah, imajo delovne navade, so sočutni, razmišljujoči, ustvarjalni … Vsi zelo hitro računajo, vendar je to le stranski rezultat programa, veliko pomembnejše so druge veščine. Tudi ni rečeno, da bodo v klasični šoli blesteli pri vseh predmetih, bodo pa zagotovo uspešnejši tudi pozneje v poklicnem in osebnem življenju.