Z žlico medu v mleku do dobrega spanca

Pravi izvor in sestava medu sta bila včasih skrivnost. V starem Egiptu je veljalo prepričanje, da nastaja iz solz njihovega boga sonca, Aristotel pa je zapisal, da med pada z neba, ko vzhajajo zvezde. Kljub dolgi zgodovini je njegovo pridobivanje šele po letu 1800 postalo resna gospodarska dejavnost, ki so jo nadgrajevali s tehnološkimi izboljšavami.

Cvetlični in gozdni

Glede na izvor ločimo cvetlični in gozdni ali manin med. Prvi je pridobljen iz nektarja cvetov. Sestava nektarja je odvisna od vrste rastline, na kateri nastane, ravno tako je od nje odvisna aroma. Običajno je svetlejši kot gozdni pa tudi slajši. Gozdni med nastane predvsem iz izločkov kljunastih žuželk na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin. Spoznali ga bomo po tem, da se nam bo v ustih težko raztopil. Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov, npr. vode ali drugih sladil. Čebela iz panja med glavno pašo izleti od 7- do 17-krat na dan. Za vsak let porabi približno pol ure, odvisno od razdalje do paše. Vsakič prinese v panj od 50 do 60 mg medičine, za izdelavo kilograma medu pa je potrebnih kar 3 do 4 kilograme medičine.

Katerega izbrati

Izbira je lahko precej težka, saj jih na policah v trgovini ali na tržnici najdemo celo vrsto. Če pa gledamo še razne dodatke, kot npr. orehe, mandlje, borovnice, je izbira še toliko težja. Ena izmed najbolj priljubljenih vrst je zagotovo akacijev. Je precej svetel, skoraj brezbarven, nežnega vonja, v primerjavi z drugimi vrstami pa tudi precej tekoč. V okusu bomo zaznali samo sladkost. Največkrat ga priporočajo otrokom in sladkornim bolnikom, saj vsebuje manjše količine cvetnega prahu, pozitivne učinke pa ima na delovanje jeter in ledvic ter lajša simptome stresa. Zlato rumena barva je značilna za regratov med, ki je cvetličnega izvora. Ima precej neprijeten vonj po hlevu in zmečkanih regratovih cvetovih. V ustih nam pusti grenkobo. Uporablja se predvsem za krepitev organizma, ki mu med drugim vrača energijo. Pospešuje izločanje vode iz telesa in blagodejno učinkuje pri vnetju sečnih poti.

Kostanjev, smrekov, lipov

Kostanjev je iz nektarja in mane, ki ju čebele nabirajo na pravem kostanju. Je precej drugačen, zato ga lahko prepoznamo. Ima značilno temno rjavo rdečo barvo, izrazito aromo po pelinu, njegov okus pa je precej grenek. Primeren je za peko raznih vrst peciva. Pomagal nam bo pri motnjah presnove in prebave. Tudi lipov je lahko maninega ali cvetličnega izvora. Zanj je značilna svetlo rumena do svetla jantarjeva barva. Je zelo osvežilen, tako po vonju kot okusu pa spominja na lipovo cvetje. Uporablja se za lajšanje prehlada, pomaga pa nam tudi, če trpimo za nespečnostjo. Smrekov med je maninega izvora. Je temno rjave barve z rdečim odsevom, njegova površina pa je izjemno sijoča. Vedno je bister, po aromi pa spominja na sirup iz smrekovih vršičkov. Priporočajo ga pri slabokrvnosti in bronhitisu.

Med ni zdravilo, je pa pomembno prehransko dopolnilo z zdravilnimi lastnostmi. Če nam njegov okus nikakor ni všeč, ga uporabimo vsaj za lepši videz, predvsem las in kože. O tovrstnih učinkih bi nam lahko več povedala že Kleopatra, saj se je vsak dan kopala v mleku in medu.