Najstniki in mlajši otroci se med odraščanjem lahko znajdejo v najrazličnejših duševnih stiskah in situacijah, ki pogosto vodijo v odstopanja v vedenju. Zaradi pritiskov sodobnega načina življenja se med mladino čedalje pogosteje pojavlja rezanje kot oblika samopoškodovanja; najpogosteje jo izvajajo z britvicami, noži in škarjami. V večini primerov gre za obupen poskus, da bi prekinili močna čustva in pritiske, ki jim niso kos. Tovrstno vedenje je lahko povezano s čustvenimi težavami, s katerimi pa se je nujno treba spopasti. Velja omeniti, da rezanje v veliki večini primerov ni poskus samomora.
Krivda in sram vodita v samokaznovanje
Z rezanjem se tako ali drugače sreča večina otrok; nekatere skrbi za prijatelja, ki se reže, drugi to počnejo. Pogosto je povezano s pritiskom vrstnikov, ki jih k temu spodbujajo, nato pa preide v navado. Do takšnega vedenja lahko privede tudi otrokov občutek, da od njega pričakujemo popolnost, oziroma nemoč nadzorovanja čustvenih izbruhov, ko imajo napade jeze, žalosti, občutka ničvrednosti in obupa. Lahko je celo posledica travmatičnega dogodka, kot je izguba bližnjega. Več kot polovica tistih, ki se samopoškodujejo zaradi soočanja z neprijetnimi čustvi, je bila v otroštvu fizično, spolno ali čustveno zlorabljena. Sebe krivijo za zlorabo, krivdo nosijo vse življenje. Krivda in sram vodita v samokaznovanje – samopoškodovanje. Samopoškodovanje po drugi strani deluje kot alternativa samomoru; je neke vrsta metoda za preživetje, saj pomaga posamezniku ravnati s čustvi, ki izvirajo iz zgodnjega otroštva. Adolescenti se v večini primerov sami nehajo rezati, seveda če tovrstno vedenje ne postane preveč skrajno.
Starše to seveda prizadene in vznemiri. Preden lahko otroku pomagajo, se morajo soočiti z lastnimi čustvi, kot so jeza, žalost, razočaranje in strah. Otroku morajo biti zgled, nadzirati morajo svoje vedenjske vzorce in biti čim bolj mirni in stabilni, nikakor pa ne smejo podcenjevati resnosti situacije in tveganja za zdravje. Starši se morajo izobraziti o rezanju in z otrokom opraviti miren in ljubeč pogovor. V mislih morajo imeti, da za nastali položaj niso krivi sami, prav tako ni kriv otrok. Ključ je v potrpežljivosti. Otroku morajo zagotoviti prijetno okolje, mu pokazati ljubezen, skrb in željo, da bi mu pomagali. Najstniki nemalokrat še sami ne vedo, kaj jih sili k rezanju, zato ne bo nič čudnega, če pogovor grobo zavrnejo. Starši se morajo takrat mirno umakniti in počakati na naslednjo priložnost. Če jim ne uspe, je najbolje poiskati pomoč strokovnjaka, ki bo otroka usmeril na pravo pot in mu pomagal razviti način obvladovanja tovrstnih vzgibov.
Ključ je v potrpežljivosti
Obisk pri strokovnjaku bo morda odkril skrite duševne bolezni, denimo depresijo ali bipolarno motnjo, a to seveda ni pravilo. Starši morajo ostati pozitivni in se aktivno vključiti v terapijo. Njihova želja po iskanju rešitve in brezpogojna ljubezen zagotovo ne bosta ostali neopaženi. Gre za par, ki v kombinaciji z motivacijo in odločnostjo nikoli ne razočara.
Kaj lahko storijo starši
Povejte najstniku, da veste za njegovo početje, in se poskusite pogovoriti z njim, ko je v stiski. Pomagajte mu narediti načrt, kako se izvleči iz vedenja, ki zlahka postane navada. Spodbujajte ga k pogovoru o vsakodnevnih pripetljajih, občutkih, potrebah, uspehih in mnenju o stvareh. Bodite mu na voljo, tolažite ga, pomagajte mu iskati rešitve za tegobe adolescence. Z otrokom preživite veliko časa, zabavajte se z njim, pojdite na sprehod, prigrizek, po opravkih, počnite kaj zabavnega. Ostanite pozitivni, o težavah se pogovorite. Vedno morate najti prostor tudi za lepe plati življenja.
