Večinoma delajo na sekundarni ali terciarni ravni (bolnišnice, klinike, inštituti), manj pa na primarni oziroma lokalni ravni, so poudarili na 7. kongresu delovnih terapevtov Slovenije, ki je bil konec oktobra na Ptuju (27. oktober je svetovni dan delovne terapije). Pri nas trenutno deluje približno 500 delovnih terapevtov, kar je 25 na 100.000 prebivalcev, medtem ko jih je npr. v skandinavskih državah, Nemčiji in na Irskem tudi do sto na 100.000 ljudi. Delovna terapija je ključni dejavnik rehabilitacije, ki pacienta vrne v življenje oziroma na delo po težki bolezni ali poškodbi. Je zdravstvena stroka, ki omogoča, da se ljudje kljub različnim okvaram, boleznim in prizadetostim vključujejo v za njih smiselne vsakodnevne aktivnosti, kar pozitivno vpliva na njihovo zdravje in dobro počutje, pravi glavna delovna terapevtka URI - Soča in predsednica zbornice Zdenka Pihlar, dipl. del. terapevtka.
Delovni terapevt najpogosteje pomaga ljudem po možganski kapi (izboljša predvsem zmanjšane funkcije rok in s tem olajša prehranjevanje in druga nujna vsakodnevna opravila ter tako pomembno prispeva k večji samostojnosti), ljudem z duševnimi motnjami (nauči jih strategij premagovanja težav, npr. pri nakupovanju, ki jih imajo zaradi pomanjkanje volje, okrnjenih kognitivnih sposobnosti, različnih fobij ipd.), starejšim (svetuje prilagoditve v stanovanju, s čimer se zmanjša možnost poškodb in hospitalizacij) in otrokom s cerebralno paralizo (z izboljševanjem telesnih funkcij jih pripravlja na poznejše učenje izvajanja vsakodnevnih aktivnosti).
Čakajoč na zakon
Na ZDTS si prizadevajo za večjo prepoznavnost svoje stroke in širjenje delovanja tudi na lokalno raven, saj bo tako bolj dostopna širši populaciji. Svetovni trendi gredo namreč v smeri krajšanja obdobja hospitalizacije, prav tako pa tudi ohranjanja predvsem starejših v domači oskrbi, pri čemer svojcem pri rehabilitaciji pomagajo zunanji izvajalci, razlaga Pihlarjeva. »Delovnega terapevta lahko srečamo v bolnišnicah, rehabilitacijskih centrih, inštitutih, šolah, vrtcih, domovih za starejše, dnevnih centrih in na uporabnikovem domu. Pri nas jih večina dela v institucijah, v bolj razvitih državah pa predvsem pri uporabnikih doma. Načrtovalci zdravstvene in socialne politike teh držav (Skandinavija, Velika Britanija, Nizozemska, Amerika, Kanada, Avstralija idr.) se zavzemajo za čim daljše bivanje ljudi v domačem okolju oziroma za možnost zdravljenja in rehabilitacije na domu. Svetovnim trendom krajšanja hospitalizacij sicer sledimo tudi pri nas, žal pa ni poskrbljeno za kontinuiteto obravnave na domu oziroma v skupnosti. Veliko pričakujemo od zakona o dolgotrajni oskrbi in negi, s katerim bo postal delovni terapevt pomemben član tima oskrbe na domu. Žal pa se je zaradi politične in gospodarske krize v Sloveniji sprejetje tega zakona že prevečkrat prestavilo v prihodnost. Kakovost življenja starejših in sprejem zakona bi morala biti prioriteta naše družbe.«
Začelo se je na Soči Delovno terapijo so že v 50. letih prejšnjega stoletja izvajali v takratnem Zavodu Soča (danes URI – Soča; letos praznuje 60 let delovanja), vendar so bile terapevtke priučene ali so se šolale v tujini. Pod vodstvom dr. Slobodana Grobelnika, takratnega strokovnega direktorja zavoda, so izobraževanje za delovne terapevte uvedli leta 1964 na Višji šoli za zdravstvene delavce. Danes je študij visokošolski in poteka na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Slovenski delovni terapevti so združeni v Zbornico delovnih terapevtov Slovenije, ki je od 2004. članica Svetovnega združenja delovnih terapevtov. |
