Veliko ljudi ima najrazličnejše težave. Prof. dr. Vane Antolič, dr. med., višji svetnik, predstojnik Ortopedske klinike UKC Ljubljana, nam pove: »Bolečina vsekakor ni nekaj, kar bi morali kar avtomatično sprejeti in se z njo sprijazniti.«
Kako lahko vemo, da imamo težave s sklepi?
Glavne težave, ki izvirajo iz sklepa, so bolečina pri obremenjevanju, lahko tudi v mirovanju, nestabilnost, preskakovanje v sklepu, občutek nestabilnosti pri obremenitvi, nazadnje tudi deformacija. Od teh težav pa moramo ločiti nekakšne normalne senzacije, ki so tudi značilne za sklepe, ki pa niso objektivno okvarjeni. To so nekakšni preskoki pri določenih gibih, pokanje pri počepanju in podobno. Za to skupino senzacij je značilno, da se pojavijo hipno, ne povzročajo bolečine dalj kot za nekaj sekund ali minut, ne povzročajo otekanja in koža je na otip normalne temperature. Velikokrat gre samo za akustične fenomene, ki pa so značilni za normalne sklepe.
Kdaj lahko rečemo, da je bolečina postala kronična?
Težave s sklepom lahko razdelimo v dve skupini. V prvi so moteče težave, v drugi pa inhibirajoče težave in bolečine. Moteče so tiste, s katerimi pravzaprav še vedno lahko opravimo vse aktivnosti, ki smo se jih namenili, vendar imamo pri tem npr. manjše bolečine. Pri inhibirajočih pa se ne moremo več ukvarjati s športom in normalno hoditi. Kriterija za kroničnost bolečine sta čas in vzrok. Vzrok je lahko npr. okvara meniskusa, kar povzroča nekajtedenske ali celo nekajmesečne težave, z ustrezno terapijo pa se te razrešijo, in v tem primeru ne moremo govoriti o kroničnosti. Na kroničnost po navadi ortopedi mislimo takrat, ko je vzrok bolezni poznan, prav tako prognoza, na podlagi katere lahko dolgoročno predvidevamo, da bodo težave vedno bolj ali manj prisotne. To je npr. po določenih poškodbah in posebno zlomih, po katerih se težave z leti lahko stopnjujejo. Podobno je pri obrabi sklepnega hrustanca, ko lahko s časom pričakujemo stopnjevanje težav, vendar pa je to do neke mere seveda tudi nepredvidljivo. Kroničnost je torej bolj kriterij etiologije (vzroka) in postavitve diagnoze, ki omogočata prognozo.
Ljudje kot eno od meril svoje zmožnosti gibanja razumejo tudi bolečino. Pa je ta res vedno znak, da je treba prenehati uporabljati naše sklepe, ali je lahko celo eden od načinov zdravljenja?
Treba je natančno ugotoviti, kakšna je intenziteta bolečine, njena vrsta (npr. ali je pekoča, zbadajoča), na kaj je vezan njen nastanek (vrsta aktivnosti). Pomemben je podatek o tem, kaj jo povzroča in kaj jo odpravlja in kako si bolniki sami pomagajo, da jo ublažijo (npr. gretje, hlajenje, masaža, tablete, mazila). Pomemben je podatek o morebitnem otekanju sklepa, če je koža nad njim toplejša na otip, če je bolečina samo pri obremenitvi ali je tudi v mirovanju. Šele upoštevanje vseh teh dejavnikov skupaj s pregledom sklepa (gibljivost, os sklepa, oteklina, specialni znaki za določeno okvarjenost – npr. meniskusa ali vezi) in po potrebi še dodatna diagnostika – npr. slikanje RTG – nam omogočajo, da damo bolniku ustrezen nasvet. Treba je torej postaviti natančno diagnozo. Ta mora opredeliti, ali je prisoten samo problem obrabe hrustanca, gre morda hkrati še za okvaro drugih znotrajsklepnih struktur (npr. meniskusov, labruma, sinovialne ovojnice, ligamentov) ali pa so pridružene še težave zaradi bolečin v predelu mišičnih narastišč in ligamentov. Šele takšna zelo natančna diagnoza nam da vpogled v celotno stanje, kar je nujni pogoj za kakovosten in pravilen nasvet. Nekatera stanja oziroma diagnoze pomenijo, da je treba telesno aktivnost celo stopnjevati, nekateri vzroki za težave pa so takšni, da moramo fizično aktivnost omejevati ali pa spremeniti. Zlasti bolečina tudi v mirovanju nam pove, da večja fizična aktivnost po navadi poslabša stanje. Končna diagnoza je torej tisto, kar je merodajno za nasvet.
Jasno je, da se hujšim težavam lahko bolje izognemo, če jih že zgodaj zaznamo. Na kaj moramo biti pozorni?
Zelo pomembna sta gibanje in fizična aktivnost, še posebno aerobna aktivnost (npr. tek, kolesarjenje ali plavanje), priporočamo še krepitveno vadbo posameznih mišic in izvajanje razteznih vaj. Preventivna vadba zoper preprečevanje slabosti muskulature je izjemno pomembna. Vadba naj bo prilagojena posamezniku, njegovim sposobnostim, ambicijam in predvsem njegovemu splošnemu stanju in stanju sklepov še posebno.
Sicer so dobro razvite mišice tista okoliščina, ki lahko preprečuje nastanek poškodb. Slabotne mišice namreč lahko pri večjih fizičnih aktivnostih popustijo (tipično npr. pri neodrivni nogi) in lahko pride do okvare ligamentov, nestabilnosti, poškodbe hrustanca ali meniskusov in labruma. Vsako težavo s sklepom, npr. bolečino, ki traja več kot nekaj dni, je treba diagnostično obdelati. Običajno zadošča že pregled na primarnem nivoju, kajti družinski zdravniki dobro razpoznajo banalne vzroke za bolečino, v primeru dvoma pa vas bodo napotili k ortopedu po nadaljnji nasvet. Bolečina vsekakor ni nekaj, kar bi morali kar avtomatično sprejeti in se z njo sprijazniti. Dober znak pri bolečini je, kadar se s fizično aktivnostjo zmanjšuje ali vsaj ne povečuje. Kriterija za kroničnost bolečine sta čas in vzrok.
