HIPNOZA

Vsi smo že kdaj doživeli trans

Objavljeno 02. oktober 2016 12.00 | Posodobljeno 02. oktober 2016 12.00 | Piše: Natalija Mljač

Prav gotovo ste že spremljali – če ne v živo na predstavi, pa na televiziji – hipnotiziranje.

Mojca Brezavšček: »Eno od pravil je, da se lahko s hipnoterapijo posvečamo le področjem, za katera smo tudi sicer usposobljeni.« Foto: osebni arhiv

Mogoče ste se, malo za šalo malo iz radovednosti, pred občinstvom pustili hipnotizirati tudi sami. Čeprav ob omembi hipnoze, do katere je marsikdo nezaupljiv in zadržan, najprej pomislimo prav na odrsko, se tudi v Sloveniji čedalje bolj uveljavlja medicinska oziroma terapevtska. Če jo izvaja ustrezno usposobljen terapevt, je varna, učinkovita in nadvse koristna.

Slovenci se čedalje bolj zanimajo za hipnoterapijo, verjetno tudi zaradi odmevnih primerov, kot je bila operacija brez anestezije v UKC Ljubljana, ki jo je ob pomoči terapevta medicinske hipnoze Mitje Perata pred meseci opravil prof. dr. Uroš Ahčan. Tovrstni posegi so sicer v svetu pogosti. Kako je to mogoče, kaj sploh je hipnoza, kaj se dogaja med njenim izvajanjem, pri čem vse jo je mogoče s pridom uporabiti? Mag. Mojca Brezavšček, univ. dipl. psih., psihoterapevtka in terapevtka medicinske hipnoze iz Ljubljane (dela tudi v Novi Gorici), pojasnjuje, da je hipnoza naravno in prijetno stanje človeškega uma, globoke osredotočenosti in koncentracije ter zmanjšanega zunanjega zavedanja, ki smo ga že vsi kdaj doživeli. V tem stanju spremenjene zavesti smo dovzetnejši za sugestije. »Pozornost usmerimo navznoter in svet okrog nas zbledi. V takšnem stanju obidemo nadzor zavestnega uma in imamo prost dostop do nezavednega, kjer se pogosto skrivajo tudi odgovori na naše težave. To stanje, trans, spontano izkušamo vsak dan, ko smo denimo zatopljeni v film ali knjigo, ko se vozimo po znani poti in na cilju ne vemo, kako smo prispeli tja, ko sanjarimo ali nas vonj in melodija poneseta do podoživljanja dogodka, shranjenega v spominu. Raven tako spontano doseženega transa je običajno dovolj globoka, da bi lahko med njim izvajali tudi terapijo. V terapevtski situaciji pa hipnotski trans sprožimo namerno.«

Hipnotizirani je dojemljiv za sugestije, ne pa tudi za manipulacijo.

V preteklosti so hipnozo uporabljali v različne namene, tudi za zabavo. »Pri odrski hipnozi dobi gledalec vtis, da ima hipnotizer popoln nadzor nad hipnotizirano osebo, kar seveda ni res. Njen namen je razvedrilo, zato se tudi hipnotizirani vede tako, da spravlja občinstvo v smeh. Z nazivom medicinska (terapevtska) pa označujemo hipnozo, ki se uporablja v terapevtske namene. Terapevt medicinske hipnoze je zavezan etičnim standardom in mora imeti ustrezno strokovno znanje, da lahko varno vodi proces hipnoterapije. Takšen hipnoterapevt ne bo počel ničesar, kar bi pacientu oziroma stranki škodovalo, deluje v njegovo korist in znotraj svojega polja kompetenc.«

Hipnoza ali hipnoterapija je običajno prijetna izkušnja, ki ima več faz. »Osebo uvedemo v stanje transa z indukcijo, za katero danes najpogosteje uporabljamo sprostitvene tehnike. Včasih so si pomagali npr. z nihali. Sledi poglabljanje transa. Ko je ta dovolj globok, sledi terapija, med katero s premišljenimi sugestijami spreminjamo neželene miselne in vedenjske vzorce. V transu je hipnotizirani globoko sproščen, z navznoter usmerjeno pozornostjo in z zmanjšanim zanimanjem za okolico.« Izkušnje kažejo, pripoveduje sogovornica, da lahko posameznik doseže hipnotski trans tudi v hrupnem in ne najprimernejšem prostoru; ko smo enkrat v dovolj globokem transu, nas motnje v okolici namreč ne motijo. »Kljub globokemu transu se običajno ves čas zaveda dogajanja in, razen če ni drugače sugerirano, se tudi vsega spominja. Ljudje pogosto poročajo, da so bili še dan ali nekaj dni po hipnozi globoko sproščeni. Lahko pa sledi nekaj dni večje občutljivosti, kar je tudi v redu in kaže na to, da so se sprožili določeni procesi.« Število obiskov terapevta je odvisno od narave težave ter dojemljivosti za hipnozo, včasih je potreben zgolj en, včasih veliko več.

Zgrešene predstave o hipnozi

Človeka ni mogoče hipnotizirati, če tega ne želi. Pristati mora na sodelovanje in vstop v stanje transa. Hipnotizer s pacientom oz. stranko v hipnotičnem stanju ne more manipulirati, poudarja Mojca Brezavšček. Razen v redkih primerih, med zelo globoko hipnozo, se hipnotizirani zaveda vsega, kar se dogaja v transu.

* Ne drži, da ima terapevt popoln nadzor nad hipnotiziranim človekom: ta ne bo nikdar naredil ničesar, kljub sugestiji hipnotizerja, kar bi bilo v neskladju z njegovimi prepričanji, vrednotami in hotenji.

* Ne drži, da v transu lahko izdamo skrivnosti, ki jih v zavestnem stanju ne bi: med transom ne bomo povedali ničesar, česar ne bi želeli povedati v budnem stanju.

* Ne drži, da se ne bi zbudili, če bi se hipnotizerju med hipnozo kaj zgodilo: iz hipnotskega transa se po določenem času sami spontano zbudimo.

image

Človeka ni mogoče hipnotizirati, če tega ne želi. Foto: Shutterstock

Skoraj za vsakogar

Hipnoze ne priporočajo psihotičnim pacientom in epileptikom, tistim, ki ne zmorejo ustrezne koncentracije in predstavljivosti, ter ljudem, ki slabo slišijo, saj težko sledijo besedam terapevta. Sicer pa je primerna za vse, tudi za otroke. Prav pri njih zaradi visoke sposobnosti predstavljivosti dosegajo odlične rezultate. »Z njo običajno želimo doseči spremembo motečih vedenj, misli, občutkov ali fizičnih stanj.« Vendar, opozarja terapevtka z večletnimi izkušnjami, hipnoza ni čudežna terapija, je pa tehnika, s katero lahko ustrezno usposobljen strokovnjak pri dojemljivem človeku doseže veliko. Ugotavlja, da se tudi Slovenci in Slovenke vse pogosteje obračajo na hipnoterapevte. S hipnozo si do boljših dosežkov pomagajo športniki in poslovneži pa tudi drugi. Večina prihaja zaradi fobij, anksioznosti, strahu pred nastopanjem, odvajanja od kajenja, izboljšanja samopodobe, nadzorovanja bolečine, izboljšanja koncentracije in učnih dosežkov, hujšanja, povečanja motivacije, žalovanja, posledic travm …

Brezavščkova poudarja, da področje hipnoterapije pri nas še ni zakonsko urejeno. »Kot hipnoterapevt se lahko naslavlja kdor koli, tudi če opravi le vikend tečaj, zato je pri izbiri terapevta potrebne veliko pozornosti. Eno od osnovnih pravil je, da se lahko s hipnoterapijo posvečamo le področjem, za katera smo tudi sicer usposobljeni.« V Društvu za medicinsko hipnozo Slovenije (vodi ga prof. dr. Marjan Pajntar, specialist ginekologije, ki je medicinsko hipnozo v Slovenijo prinesel v 60. letih in jo učinkovito uporabljal za lajšanje bolečin porodnicam v kranjski porodnišnici) se zadnja leta poglobljeno usposabljajo strokovnjaki psihološke in medicinske stroke (psihologi, psihoterapevti, zdravniki in drugi zdravstveni delavci), ki po končanem izobraževanju dobijo naziv terapevt medicinske hipnoze. »Izobraževanja, večinoma krajša, organizirajo tudi drugi izvajalci, vendar pri njih predhodna izobrazba udeležencev ni pomembna. To pušča odprt prostor za ne dovolj strokovno izvajanje hipnoterapije, saj znanje teh 'diplomantov' pogosto ni zadostno, kar je lahko potencialno nevarno.«

In še zadnje vprašanje: ali si med hipnozo v spomin lahko prikličemo dogodke, podatke, katerih se ne moremo ali ne želimo spomniti v običajnem stanju zavesti? »Lahko, vendar moramo biti pri tem pozorni. Lahko prikličemo tudi podatke, ki niso nujno resnični. Znani so primeri, ko so hipnotizirani denimo 'ugotovili', da so bili v otroštvu žrtve zlorab, morda zaradi sugestivnih vprašanj terapevta. Tudi zato je zelo pomembno, da ob odločitvi za hipnozo izberemo usposobljenega in izkušenega strokovnjaka, ki ve, kako v takšnih primerih ravnati in kako obravnavati takšne podatke.«

Deli s prijatelji