O tem ter o skrb vzbujajoči čedalje nižji rodnosti v Sloveniji smo spregovorili z izkušeno diplomirano medicinsko sestro Anito Prelec z ginekološke klinike UKC Ljubljana, ki se lahko pohvali s kar 25-letnimi izkušnjami v babištvu.
Kot kaže statistika, se v naši državi vsako leto rodi manj otrok. V čem vidite glavne vzroke? Se nam res že čez tri generacije kot narodu obeta izumrtje?
Demografski trendi v Sloveniji kažejo na upad porodov po letu 1990; najnižja rodnost je bila leta 2003. Tudi v prihodnjih letih pričakujemo manj porodov, ravno zaradi okrnjene roditeljske generacije. Čez tri rodove izumrtja Slovencev še ne bo, prav pozitivni pa kazalniki niso. Odgovora na to, kako te smernice spremeniti, nimam, vsekakor pa gre za resno družbeno vprašanje.
Zdaj ženske v povprečju rodijo po tridesetem letu, kar pa biološko gledano ni idealna starost, saj se med drugim pojavlja več okvar na plodu, prezgodnji porodi pa prav tako niso redkost. Kakšne so bile mamice nekoč v primerjavi z današnjimi – bolj brezskrbne, manj napete?
S starostjo se pri ženskah pojavijo predvsem kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen, visok krvni pritisk. Več jih ima postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo in s tem večjo možnost večplodne nosečnosti. Vse to in dostopnost do različnih informacij prinese v nosečnost večji nemir. Ob dodatku drugih stresnih dejavnikov, kot so socio-ekonomsko stanje in razmere v družbi, imamo odgovor na to, zakaj vse več žensk v nosečnosti išče in potrebuje psihološko podporo, a je na žalost vedno ne najdejo v družinah in žal tudi ne vedno v zdravstvenih delavcih.
Kateri so najpogostejši zapleti med rojevanjem, zakaj se zgodijo in kako jih rešujete?
Večina porodnic je vendarle zdrava in pri takih pričakujemo normalen potek poroda, se pa lahko med njim zgodijo dogodki, ki jih ne moremo predvideti. Predvsem pri plodu, ki je lahko prevelik oziroma se znajde v fetalnem distresu – je v maternici ogrožen. Pri materah pa so pogosti prezgodnje rojevanje, nenapredovanje poroda in nenadne krvavitve. Zelo smo veseli, da imamo v porodni sobi porodnišnice Ljubljana dobre multidisciplinarne time, v katerih so babice, zdravniki, pediatri, anestezisti in medicinske sestre, usposobljene prav za take okoliščine.
Kaj na splošno svetujete nosečnici, kako se sama kar najbolje pripravi, umiri in je ne bo že med prvimi pravimi popadki zagrabila panika? Kako so ji lahko v najboljšo oporo bližnji, bodoči očka in starši?
Menim, da bi vsaka morala imeti dostop do babiške obravnave že v nosečnosti, med porodom in po njem. Tako bi imela dostop do vseh informacij o začetku poroda, prihodu v porodnišnico, načinih relaksacije in podobno. V našem zdravstvenem sistemu tega ne zagotavljamo, zato ženske pogosto iščejo alternativne poti in podporo v prijateljicah z izkušnjo, izbranih babicah, obporodnih spremljevalkah in članih družine. Pri tem je pomembna tudi predporodna priprava v šolah za bodoče starše, ki jo večina prvorodnic opravi, včasih pa tudi mnogorodnice, predvsem tiste, kjer je razlika med sorojenci večja in si želijo novih informacij.
Med bodočimi mamicami je modno branje forumov, na katerih pa je mogoče najti tudi grozljive, strašljive zgodbe. Jih je za dušni mir bolje prezreti?
Vsaka nosečnica bi morala o nosečnosti in porodu poslušati in brati le pozitivne izkušnje in zares mi je žal, da takšne zgodbe prestrašijo prav prvorodnice. Zavedam pa se tudi, da so slabe porodne izkušnje del našega sistema; potrebovale bi drugačno obravnavo s strokovnjaki v zdravstveni ustanovi, kjer se je neljubi dogodek zgodil. Le tako bi lahko preprečili naslednje enake dogodke in slabe prakse. Je pa veliko odvisno tudi od dojemanja žensk.
