Gre za svojevrstno psihično energijsko ekonomijo: za običajne in utečene stvari pač ne potrebujemo dodatne energije in vznemirjenja, s katerima bi se nanje odzvali ali se nanje adaptirali,« pravi Leo Ivandič iz Šole čustvene inteligence, ki bo v aprilu predaval o temi z naslovom S čustvi je treba znati. Z njim smo se pogovarjali o naši prepletenosti s čustvi.
Kako lahko razumemo svoja čustva? Kakšno vlogo igrajo v našem življenju?
»To so odzivi posameznika na različne življenjske situacije in dražljaje, ki človeka na več ravneh pripravijo na dejavnost, katere namen je prilagoditev novim okoliščinam. Kar jih razlikuje od drugih oblik reagiranja, je posebna doživljajska kakovost, ki jih spremlja.«
Tudi miselni procesi so pomembni?
»Seveda, pomembno spoznanje v razumevanju čustev je, da ključno vlogo v njihovem nastanku igrajo miselni procesi, ki so sestavni del čustvene reakcije. Drugače rečeno, s čustvi se ne odzovemo neposredno na dogodke, ampak na pomen, ki ga imajo ti dogodki za nas. Osnovna funkcija čustev je, da nas ženejo v določeno prilagoditveno aktivnost, in v tem procesu imajo dvojno vlogo: notranjo ali psihofizično in zunanjo ali sociološko. Psihofizično gledano nam čustvena reakcija dvigne raven energije, s katero se lahko odzovemo na dogajanje v okolju. Neprijetna čustva nas motivirajo, da poskrbimo zase, in so reakcija na predstave o ogroženosti, prijetna pa so nekakšna psihična nagrada za vedenje, ki nas je pripeljalo do zadovoljitve potreb ali uresničitve ciljev.«
Kako naj ljudje razumemo čustva drugih? Kako naj se obnašamo pri veselju, joku, dobrih, slabih novicah itd.?
»Prepoznavanje in razumevanje čustev drugih ljudi je izjemnega pomena, saj je mnogo konfliktov posledica neupoštevanja ali napačne interpretacije čustev drugih. Kdor razume čustva drugih, lahko bolje razume njihovo psihološko dogajanje in se ustrezneje odziva nanj. Drugi takšne ljudi doživljajo kot razumevajoče sogovornike, ob katerih se počutijo dobro in s katerimi imajo dober kontakt.«
Se ljudje v enakih situacijah nemalokrat odzivamo različno in z drugačnimi čustvi?
»To ni nič nenavadnega, saj si ljudje dogodke razlagamo na različne načine v kontekstu osebne zgodovine in trenutne situacije. Kar je nekomu smešno, je drugemu lahko tragično, tretjemu pa povsem nepomembno. Ko poskušamo razumeti neki dogodek, prizor ali sporočilo, se naslanjamo na relativno utrjen sistem prepričanj o sebi, svetu in drugih. Drugačne življenjske izkušnje ljudi vplivajo tudi na drugačne predstave o življenju, te pa na drugačna čustva v istem dogodku.«
Kaj sploh pomeni izraz čustvena inteligenca? Kaj ponuja šola čustvene inteligence, česa se tam naučimo?
»Termin čustvena inteligenca sta leta 1990 prva uporabila psihologa dr. Peter Salovey in dr. John Mayer, z njim sta poskušala premostiti razcep med čustvi in razumom. K popularnosti tega koncepta je pozneje pripomoglo spoznanje, da je od sposobnosti upravljanja čustev v veliki meri odvisna naša življenjska uspešnost, pa naj gre za področje doseganja ciljev, vzpostavljanja ustreznih medsebojnih odnosov ali ohranjanja notranjega miru in osebnega zadovoljstva. Šola čustvene inteligence v Sloveniji deluje že od leta 2000, v njej pa ponujamo odgovore na številna vprašanja, ki jih ljudje v šolah in svojih primarnih družinah niso dobili, a so ključnega pomena za uspešno in zadovoljno življenje.«
Izraz čustveni invalid nemalokrat pomeni, da gre za nekoga, ki čustev ne pokaže. Kako ravnati s takim človekom?
»Vsakdo ima pravico, da čustva zadrži zase, če ocenjuje, da je zanj tako bolje ali varneje. Težava nastane, ko kdo čustev ne zmore izražati zaradi ponotranjenih prepovedi, ki mu to onemogočajo. Kadar straši ali okolica kritizirajo otroka, ko izraža določena čustva, ali se norčujejo iz njega in ga zasramujejo zaradi njih, se jih nauči zadržati. Otrok iz takšnih izkušenj naredi zaključke o sebi in svetu, po njih pa živi tudi, ko odraste. Čustvena invalidnost, če naj jo tako imenujemo, je večinoma privzgojena in naučena. Razumljivo je, da tak posameznik ne bo odprto izražal čustev. Da bi se čustveno odtajal, potrebuje precej brezpogojnega sprejemanja in ljubezni, marsikdaj pa ne gre brez terapevtske pomoči.«
Menite, da ljudje sploh vemo, kaj so čustva in kaj naj z njimi počnemo, oziroma se njihove vloge v tem času odtujenosti sploh zavedamo?
»V splošnem o čustvih še vedno premalo vemo. Pomanjkanje čustvene pismenosti je v velikem neskladju s tem, kako velik pomen imajo danes čustva v življenju posameznika. Neprijetne posledice tega lahko vidimo na vseh področjih življenja.«
Se vam zdi, da moderni starši dovolj pozornosti namenijo otrokovemu čustvovanju in razvoju njegovih čustev? Kot se zdi, je v ospredju vzgoje znanje, biti najboljši, tudi materialno, imeti več.
»Da bi lahko starši delovali kot dober model za ravnanje s čustvi, morajo biti najprej sami v stiku s svojimi čustvi, jih poznati in razumeti. Otroci se učijo iz tega, kar vidijo pri starših; kako in v katerih situacijah se odzovejo čustveno, na kakšen način to počnejo, kaj pričakujejo od drugih ali od sebe, kaj si dovoljujejo in česa ne. Na neki način so otroci ogledalo naših čustvenih stanj, osebnih ambicij in tega, kako obvladujemo vsakodnevne dogodke.«
Enako velja za družbo nasploh... Menite, da je v današnji družbi sploh dovoljeno pokazati čustva? Velikokrat se za preveč čustvenega človeka uporabijo celo žaljivi izrazi, češ, on je slabič, ne bo prenesel pritiska in napora itd.?
»Čustva so danes bolj dovoljena kot včasih, še vedno pa velja, da moramo v povezavi z njihovim izražanjem ločevati svet bližine ali intimni svet in javni svet. Poglejmo odnose na delovnem mestu: zlahka ugotovimo, da so specifični in marsikdaj pomenijo preplet javnega in zasebnega, prijateljskega in konkurenčnega. Z ljudmi v službi preživimo kar tretjino časa, zato se z nekaterimi bolj tesno povežemo, kljub temu pa od sodelavcev ne moremo pričakovati, da bodo razumeli naša čustva in se nanje odzivali kot člani družine. V naslednjem trenutku lahko postanemo konkurenti za napredovanje ali izgubo delovnega mesta. Podjetje pač ni druga družina, kot to nekateri napačno razumejo.«
Se vam ne zdi, da je za ljudi, ki si upajo pokazati čustva, to neke vrste hendikep oziroma so prikrajšani v smislu, da jim poslovno ne bo uspelo oziroma ne bodo uspešni, kot bi lahko bili?
»Vtis v današnji javnosti je resnično tak, da so na neki način uspešni le ljudje brez čustev, kot rečemo. Mislim, da izražanje čustev ni hendikep, dokler jih izražamo hote in situaciji primerno. Hendikep je, kadar ne zmoremo upravljati svojih čustev in nas strah ali jeza ovira zlasti takrat, ko bi bilo treba dati vse od sebe.«