Obnašanje otrok je včasih malce nenavadno. A kako vedeti, če je kljub temu še vedno normalno? Neredko se starši namreč sprašujejo, do kolikšne mere je še dovoljeno take in drugačne »otroške« navade dopuščati. In ena od njih je tudi vrtanje po nosu.
Beseda strokovnjaka
Pri opazovanju nekaterih otrok, ki po nosu vrtajo, kot bi iskali zaklad, ne glede na to, kako pogosto jih starši opozorijo na nepravilno početje ter to počno tako doma kot na igrišču, v šoli in še marsikje drugje, se odrasli upravičeno sprašujejo, ali je to sploh še normalno. Ameriška psihiatrinja Gail Saltz na dilemo staršev odgovarja takole:
»Vrtanje po nosu je, naj se sliši še tako nenavadno, nekaj povsem normalnega in ne samo to, saj to počno tudi odrasli. Res je, da slednji tega zlepa ne bi priznali, a, denimo, že sam pogled na voznike, ki pred semaforjem čakajo na zeleno luč, pove dovolj. Zlasti ko se sluzi v nosu strdijo in se zalepijo ob njegove stene, jih je dejansko najlažje odstraniti s prstom, v nasprotnem primeru pa ovirajo dihanje.
Drži pa tudi, da je to dejanje izjemno nehigienično in družbeno nesprejemljivo. Predvsem, če »izplen« pristane v ustih. Prav zato otroke učimo, da to ni primerno. A besede na žalost velikokrat ne padejo na plodna tla, zaključuje dr. Saltz.
Kaj torej storiti?
Naučite otroka pri čiščenju nosa uporabljati robček. Razložite mu, zakaj je to primeren način za čiščenje dihalnih poti. Bodite mu zgled in mu pokažite, kako se to pravilno počne. Otrok pri petih letih bi že moral razumeti, kaj in zakaj mu poskušate dopovedati.
Pojasnite mu pomen lepega vedenja. Na primer: »Drugim se zdi zelo grdo opazovati nekoga, ki si neprestano vrta po nosu.« Prav tako ne pozabite na pomen zdravih navad: »Če si vrtaš po nosu in nato tisto, kar v njem dobiš, še poješ, znova v telo vnašaš bacile, zaradi katerih lahko zboliš. Prav tako pa tedaj, ko se dotakneš prijatelja, preneseš bacile še nanj. S kom se boš igral, če bo zbolel?«
Kaj, če tudi to ne pomaga?
Če otrok kljub vaši potrpežljivi razlagi še vedno nadaljuje svoje početje, gre morda za obliko njegovega upora in nasprotovanja, kar je zlasti opazno v določenih obdobjih obnašanja (prva trma, adolescenca). Morda je otrok jezen ali se počuti nemočnega ter tako poskuša pridobiti vašo pozornost. V tem primeru je vrtanje po nosu nekakšen klic na pomoč. Če menite, da gre za več kot zgolj grdo navado, se z otrokom pogovorite in poskušajte priti njegovemu obnašanju do dna ter, kar je najpomembneje, ne odstopajte od svojih pravil. Pri postavljanju meja bodite neomajni. Le tako boste uspešni tudi pri odpravi tako grde razvade, kot je vrtanje po nosu.
Kaj, če še vedno ne pomaga?
Nekateri otroci kljub vsemu svojega početja ne opustijo. Nasprotno, po nosu vrtajo tako zavzeto, da jim iz njega neredko teče celo kri, saj poškodujejo tanke nosne kapilare. V tem primeru gre največkrat za obsesivno-kompulzivno vedenje, primerljivo s puljenjem las ali z grizenjem nohtov. Ta obsesivno-kompulzivna motnja ima tudi strokovno ime in se imenuje rinotileksomanija (Rhinotillexomania). Natančni vzroki zanjo sicer niso znani, res pa je, da se običajno pojavlja v družinah, kjer je prisotnega veliko stresa. »V tem primeru bo najbrž potrebna terapija pri vedenjskem strokovnjaku, čeprav ljudje le redko poiščejo pomoč,« opozarja dr. Saltz.
Pomemben je zgled
Na splošno pa velja, da se otroci, tako kot vsi ostali, bolje odzovejo na natančna pojasnila, zakaj nečesa ne početi kot zgolj na prepovedi. Pri tem se je treba zavedati, da čas za grajo ni tedaj, ko otroka pri početju ujamete. V tem primeru mu bo nerodno in bo razvil obrambno obnašanje. Izberite miren trenutek, pogovorite se o lepem vedenju, ne obsojajte in ne ponižujte ga ter izpostavite higieno. In kar je prav tako ali celo najbolj pomembno, bodite dober zgled.
