Veste, kako je, ko imate žalostno telo?

V zadnjih tednih je pri naših sosedih završalo. Izšel je namreč Damirjev avtobiografski roman Kristalni kardinal, v katerem se iskreno dotakne ene največjih bolečin svojega življenja. Občutka zapuščenosti. Ki so mu sledila trpka spoznanja. Tudi tisto, da prečastiti, o katerem je menil, da je njegov prijatelj, nekdo, ki ga nikoli ne bo ranil, ne postane, ko reče: Boli me. »Pa so me vprašali, zakaj sem čakal do 60. leta, da vse to napišem, zakaj nisem prej povedal vsega,« pove Frey. In nadaljuje: »Pravite, da ste katoličani. Mar ne verjamete v večnost? sem jim odvrnil. Moja odveza velja za vsa življenja. Da oprostim sebi, drugim okoli sebe, se razbremenim. To je dovolj za vso neskončnost bivanja. Kaj je potem v njej 60 let? Nič. Niti pikica.«

Vidi se, da imate radi praznike. Smrečica je okrašena. Radi pa jo imate tudi zato, ste malce prej povedali, kar vas spominja na otroštvo. To pa je bilo tako lepo kot grdo. Gledali ste skozi okna smeh in veselje, kot kakšna deklica z vžigalicami, vi pa – sami. Kakšna samost je bila to?

Velika, velika žalost je bila to. Veste, kako je, ko imate žalostno telo? Žalostno meso? Mogoče sem se iz te otroške izkušnje naučil na ulici prepoznati telesa – žalostna, zamišljena, odsotna, in prepoznati tiste ljudi, ki v svojem telesu ne živijo več.

Ko danes govorim o tem ter se skušam vrniti v tisti čas, čutim samo bolečino. Ne bojim se več. Včasih sem si mislil, da bom postal eno z bolečino, če bom dolgo gledal vanjo. Mislil sem, če bom nenehno govoril o težkih, groznih izkušnjah, jim bom pustil, da se me dotaknejo. Ne bojim se več.

Ko sem tako za božič gledal skozi okna drugih ljudi, je bilo to zame nekaj strašnega. Imel sem čevlje s tolikšnimi luknjami! (Sklene palec in kazalec ter izriše krog, večji kot od kovanca.) S podplati sem se dotikal asfalta. To so bili časi, ko se božič ni slavil javno. Bil je zato bolj intimen, globlji. Za spuščenimi zavesami sem videl svetlikajoče se smrečice, slišal sem pesem. Okoli drevca se je vedno zbirala družina, zato mi je pomenilo ognjišče, okoli katerega se najdejo tisti, ki se imajo radi. Bolečino sem čutil predvsem ob zavedanju, skritem globoko v meni, da sem zapuščen, da v tej noči nikakor nikdar ne bom mogel združiti vseh svojih. Najti mame, ki je odšla za boljšim življenjem. Najti očeta, ki je ostal sam in zapuščen v bolečini, ki mu jo je prizadejala. Vedel sem, da ne morem zbrati svojih bližnjih in biti niti drevo, ob katerem se vsi zberejo, niti del energije, ki se okoli njega ustvari.

Potem ko so me dali v dom – bilo je konec bega po zagrebških ulicah – mi je božič začel pomeniti nekaj drugega. Drevca nismo krasili ob božiču, temveč za novo leto. Za božič pa smo v majhnem kraju Lipik v Slavoniji – prekrasnem kraju, podobnem mestecu Peyton, kjer sem živel v domu – uživali v sladkorčkih in pecivu, ki so nam ga prinesli šolarji. Ta občutek ganjenosti mi je ostal za vse življenje.

(Postane, pogleda skozi okno, se zamisli, nato pove.) Na dvorišču imamo mandarine. Nedavno jih je bilo treba obrati, urediti veje drevesa. Neki dan so mimo hiše prišli vaški otroci. Želel sem jim ponuditi sadeže iz košare, a sem v nekem trenutku začutil globok sram. Želel sem jih obdarovati, a nisem vedel, ali bom znal. Bom znal narediti to tako, da bo videti povsem običajno? Sem morda že preveč odtujen? Bom zmogel jaz danes biti tista toplina, ki sem si jo kot otrok želel? Gledal sem te otroke, oni so gledali mene. Vendar sem zmogel. Ko sem jim vendarle podal mandarine, so jih srečni lupili in začeli čebljati: Joj, ta je tako mehka, joj, ta tako majhna, ta tako zelo lepo diši … Lupino so trgali z njih kar tam pred mano in prosili za še. Po zelo dolgem času sem začutil pristen stik z nemočnim, majhnim v meni. Menim, da mi je pri tem izjemno pomagala prav knjiga, ki sem jo napisal. To delo na sebi, odpiranje oken mojega življenja, pa prepih, ki se je pognal skoznje … Zato me je bilo strah, ali bom zmogel. Ker nikoli nisem. Ker je bil zadaj vedno zid, zadovoljitev forme. Okus je bil vedno grenak. Ker nisem bil pri obredu obdarovanja nikoli zares iskren, prisoten. Kajti ravno obdarovanje omogoča, da postanemo eno. Eno z dvema koncema. Med nami pa teče. To je bila ena najmočnejših izkušenj v zadnjem času. Misel na te otroke, na obdarovanje je še vedno z mano.

Ste kdaj premišljevali o tem, da bi postali oče? Kaj bi lahko s svojo bolečino dali otroku?

O tem sem veliko premišljeval. Bila je to nekajletna faza mojega življenja, ko mi je samo to hodilo po glavi. Ko sem prišel v obdobje, ko sem si moral odgovoriti na vprašanje, ali bom oče, so se v mojem življenju začele pojavljati lepe ženske, s katerimi sem bil več kot le prijatelj. Kopičiti so se začela čustva, ki jim v tistem trenutku nisem bil kos. Moral sem najti odgovor! Bili so to kruti časi, neprijazni do vseh resnic v nas. A to, da je meni moško telo bolj privlačno od ženskega, je nekaj, kar je zapisano v moje gene.

Prečastiti Njegovan, ki ga omenjam v romanu, nima nič s tem. Kot otrok bi gotovo reagiral povsem drugače, kot sem, ko je svojo roko položil na najbolj intimne dele mojega telesa, če ne bi bil rojen gej. In klofuta, ki mi jo je prisolila teta, ko sem ji zaupal, da se me prečastiti dotika, me ne bi ustavila. Hotel bi povedati tako, kot bi otrok moral – uporniško. Jaz pa sem se odprl temu izzivu, nekaj v meni je to hotelo. Ne smemo pozabiti, da se je prečastiti zagledal v zapuščenega otroka, izkoristil priložnost … Vem, da me je sam Bog poslal s takšnim križem na ta svet. Da nekaj dokončam. Kaj točno, ne vem. Vem le, da je bilo moje življenje izjemno težko. In še vedno je. Imam vse, a še vedno trpim. Ker vedno hodim po robu.

Vzgajal sem samega sebe, povsem divji, z intuitivno inercijo do etičnosti. Vedel sem, da moram biti pošten do vseh teh žensk, ki so me ljubile. Vedel sem, da jim moram povedati, kdo sem. Imel sem neznansko srečo, da so bile izjemna, čudovita bitja. Vedele so, da me izgubljajo, a hkrati čutile, da so me dobile kot človeka za vse življenje. Ti odnosi trajajo še danes.

Če bom živel družinsko življenje, sem se spraševal, kaj bom? Bom lagal, varal, tako maltretiral samega sebe, da bom vzpostavljal samo še navidezne odnose? Ki rojevajo navidezne otroke, navidezne družine. To je bilo zame nekaj nepredstavljivega. Kot da bi moral živeti življenje vampirja.

Moral sem si priznati, da bom imel zato, ker sem gej, velike težave. Brcnili so me kot psa in mi rekli: Tega pedra pa ne v to hišo! Vsako nepravičnost sem izpostavil javno. Res je, da sem bil velikokrat preveč uporniški in mnogi so znali to zelo dobro obrniti proti meni. Označili so me za konfliktnega človeka, ki preveč gobca, poleg tega pa je še prišlek gej, sem slišal v Sloveniji. Kot da sem torta esterhazy, eno na drugo, čokolada, biskvit, čokolada, biskvit. Velika božja ljubezen in zaščita sta mi omogočili, da sem sploh lahko kaj ustvaril.

Zdržite z mano, vračam se k vašemu vprašanju ... Moral sem si odgovoriti, kaj bi bilo z mojimi otroki, če bi živel navidezni zakon. Kakšno vzgojo bi jim sploh lahko ponudil, če pa bi bilo vse, kar bi si želel zanje, to, da nikoli ne bi izkusili pekla, ki sem ga sam. Pa imam to moč, sem se spraševal, da bi bil boljši, kot so bili moji starši, ali pa bom še dodatno prispeval k ustvarjanju še ene utelešene bolečine, za katero bodo tiho šepetali: Tvoj stari je peder. Takrat sem doumel, da je takšna oblika družina zame nekaj nepredstavljivega. Poročen z žensko ne bi mogel biti. Senca pa prav tako nisem maral postati.

Ob besedi Bog pomislimo na Cerkev. Duhovnik, prečastiti Njegovan, predstavnik Cerkve, pa je bil tisti, ki vam je povzročil neizmerno bolečino. Še vedno pa verjamete v Boga. Je to isti Bog, ki ste mu zaupali kot otrok? Mar vas ni razočaral, zapustil?

Da, to je isti Bog. In ne, nikoli me ni zapustil. To je isti Bog kot takrat, ko sem šel na tisto livado in na njej izbiral svoje starše. Duša pač gre in sama izbere svoje izkušnje. In sam sem prosil Boga, naj mi da izkušnjo telesa. To danes vem z vsem svojim bitjem.

Od vseh neumnih poklicev, ki obstajajo na svetu, so si ljudje izmislili tudi božje birokrate. Biti božji odposlanec. Kakšna neumnost! V določenem trenutku sem spoznal, da se mi Bog najhitreje odzove, če se nanj obrnem neposredno. Ko mu odprem svojo bit, takrat vem, da je z mano.

Govori mi, da je tukaj z mano, v meni, da živi v meni in okoli mene, v listih, v travi. Ta figa... (Zazre se na svoj čudoviti vrt, na katerega se odpirajo velika steklena vrata.) Prav nihče me ne očisti in pomiri tako, kot me lahko pomiri Bog v tej figi. Bog je v vsem živem okoli mene. Ko sem to spoznal, je bil trenutek moje največje sreče. Vse te organizacije, ki pred vernikom izvajajo teater, so bile moje prve šole, ki so mi pokazale fascinacijo, ki jo lahko zbudi samo gledališče. Barve, vedenje, parada okoli oltarja, dim … V tem gledališču igrajo igralci, ki sploh ne vedo, zakaj so bili povabljeni na to jagnjevo pojedino.

Če otroku ni dano, da doživi svoje starše v vsej svoji resnici, kaj šele, da z njimi sploh ne živi, ne doživi, jih kasneje pogosto idealizira. Oče, ki ga nikoli ni bilo doma, je heroj. Mati, ki odide, nesmrtna.

Mamo sem vedno ljubil in jo vedno videl kot nadmater. In nikoli je ni nihče smel soditi. Moja mama je bila zelo lepa ženska, oče pa tak bolj dalmatinski tip, temen. Mama pa … svetlolaska. Takrat je bila (in še vedno je) zame svetnica.

Trpel sem. V šoli, povsod tam, kamor so mame prihajale, da bi videle svoje otroke ... Moje ni bilo. Želel sem, da bi vsi videli, kako lepa in nežna je. A v nekem trenutku jo je pač prežel občutek, da je pred njo še vse življenje, da ga z nami zapravlja. Bila je prepričana, da zmore oče bolje skrbeti zame. Ne morem reči, da je kriva. Česar koli. Žal mi je samo, da njena pot do sreče ni obrodila sadov, ki si jih je želela. Tisto, kar je na koncu poti našla, ni bilo to, kar je iskala in zaradi česar me je zapustila. Moški, h kateremu je šla, jo je zapeljeval pod balkonom, klical iz tuje postelje, ji žvižgal, metal kamenčke … Spomnim se teh zgodb.

Ko sem odraščal in izbral šolo, mi je rekla, da to ni za moške, da potrebujem kaj bolj »čvrstega«. Kaj, kar bi ponudilo stabilnost meni, njej in človeku, ki bi hodil po poti z mano. Ko ji je kdo kasneje omenil, češ, videl sem Damirja, so jo oblile solze. Grozna bolečina. Oba sva, vsak s svoje strani trpljenja, gledala drug na drugega, stegovala roke; jaz k njej, ona k meni.

Všeč mi je bilo, ko ste se pred intervjujem primerjali s harfo. In z njenimi strunami, ki jih je nekaj življenje strgalo.

Verjamem, da ima vsak človek svoj zvok. A grandioznosti zvoka v sebi se težko dotaknemo. Iskanje svojega zvoka lahko traja tudi vse življenje, nekateri ga nikoli ne najdejo. Tudi jaz sem ga iskal. In naposled ugotovil, kaj je tisto, na kar najlepše zavibriram. Ugotovil sem, da sem harfa. Sem vse; angelska harfa, božja, tista koncertna, vse sem. Harfa je inštrument, ki ga mora nositi več ljudi, da potem nekdo drug sede in igra nanjo.

Vse življenje je vibracija. Neozaveščeni znamo reči le, ali se počutimo dobro ali slabo. V resnici pa vse živo vibrira. In nas povezuje v mogočni življenjski orkester. Težim k temu, da bi bil del njega in sodeloval v iskanju harmonije.

Ste kdaj kot divja zver zahtevali, da vas tisti duhovnik pogleda v oči in se pokesa, da takisto naredi mati, ki vas je zapustila?

Tega nisem nikoli iskal, ker sem to dobil. V nekem transferju energij. Nikoli nisem imel potrebe obtoževati. Veličastni kozmos mi je prinesel vse te njihove prošnje. Ah, mislili boste, da sem nor, a jaz vem, da mama ni mogla umreti, dokler se nisem vrnil s posesti velikega režiserja Paola Magellija, kjer sem bil pri njegovi mami vse poletje. Moja mati pa me je čakala, da pridem k njej, da me vidi in objame. Potem ko me je napol odsotna objela in izčrpala vso moč, kar ji jo je telo še dopustilo, je odšla. Umrla je naslednji dan. To je bil najmočnejši objem, kar sem jih kdaj doživel. V njem ni bilo besed, temveč zgolj misli.

Veliko ljudi, ki živi v bolečini, bolečino tudi povzroča. Menite, da je kdo moral deset let svojega življenja, na primer, živeti s tem, kako predelati bolečino, ki ste mu jo vi povzročili?

Vem, da sem ranil veliko ljudi. Ne želim se posipavati s pepelom. To je brez zveze. A v nekem obdobju življenja sem ravnal tako nepremišljeno in divje, kot je skakala moja psica Marija, ko ste vi stopili skozi vrata moje hiše. Psica je nemočna v tej potrebi, s svojo ljubeznijo te lahko pohodi, butne z repom z vso silo. Takšna je. Je polna energije, ki bi jo rada delila z vsemi. Vedel sem se kot podivjan pasji mladič. In to več kot polovico življenja. Nikoli se nisem znal zadržati. Vedno sem imel v sebi česa preveč. Ko sem ljubil, sem z ljubeznijo dušil. Ko me je bilo strah, sem hromil okolico. Ko sem želel blesteti, sem zaslepil. Preveč, preveč, preveč. Vsega. Večinoma so me obvladovali strahovi. In če je strah tvoje gonilo, ga prenašaš tudi na ljudi. Enako je z ljubeznijo in mirom, s kreacijo. Morda bom v naslednji etapi svojega življenja zmogel več zadnjega.

Dolgo sem verjel, da so drugi ljudje ustvarjeni za to, da mi povzročajo bolečino. Vse dokler sem verjel, da me duhovnik vodi k Bogu. To je bila izkušnja, ki sem se je zelo težko rešil. (Poglej jo, poglej, reče Damir. Takšen sem bil; in pokaže na psičko Marijo. Poglej jo, od samega veselja bo podrla drevce!)

Berem, da vam je bilo zanimanje duhovnika za vas do določene mere prijetno. Bil je edini, ki vam je kupoval sladoled in famozne bonbone 505. Otroku, lačnemu ljubezni, so njegovi dotiki in pozornost prijali. Do nekega trenutka. Kaj se je takrat v vas, v otroku zlomilo?

Do tega usodnega trenutka sem imel občutek, da je moj prijatelj, verjel sem mu. Verjel sem besedam, s katerimi me je obsipaval. Vse je bilo prijetno, tudi njegovi poljubčki, dokler mi ni prizadejal bolečine. Veste, česa nisem mogel razumeti? Nisem mogel razumeti, da ni on, moj prijatelj, ko sem mu rekel ne, ko sem mu rekel, da me boli, storil prav ničesar, da bi me zaščitil. V tej bolečini in v tej krvi je izginilo zaupanje. Bil je edini, ki sem mu verjel, da me nikoli ne bo ranil. In prav to je napravil. V mojem telesu je zrasel nov mentalni jaz, ki je v tem trenutku rekel: Dovolj! Vem, da sem v tisti noči prvič pokopal človeka. On je moj prvi mrtvec. Prepustil sem ga njegovi usodi, zame je umrl.

Kako se počutite zdaj, ko mi o tem govorite?

Kako se počutim? Veste, kako? Kot nekdo, ki nosi svetlobo. Ta pa lahko pomaga meni in drugim. Moram oddelati svoje življenje do konca. Vame je vgrajena moč, da lahko zdržim vse to. Ko sem pisal knjigo, nisem vedel, da bom začel novo bitko. Zdaj jo moram samo še vzdržati. Želim ljudem pokazati, da jim ni treba živeti v njihovi temi. Naj svetlobo prinesejo v svojo sobo, naj razkrijejo svojo bolečino. Živimo v svetu prividov, pojma nimamo, koliko bolečine živi v mestu, kot je Zagreb ali pa vaša Ljubljana. Ko se v teh mestih ugasnejo luči, zaživi vsa bol, ki v njih prebiva. Kdo bo tisti, ki bo odprl okna? Rojevati otroke v svet bolečine? Velika odgovornost.

Umetniki smo poštarji. Ker od Boga nosimo sporočila. Na tej poti pa lahko naredimo čuda stvari. Lahko izgubimo pošiljko, jo ukrademo, lahko dopišemo svoje besede na pismo... To je naš svet. Hlinjeni odnosi so pravzaprav popravljena božja sporočila, poštarji, ki so skrenili s poti.

Veste, ni lahko. En dan si božji, drugi dan hudičev. (Poglejte to svetlobo, vzklikne! Ravno v tistem trenutku skozi vitraž v sobi sonce tako močno posije, da nas vse zaslepi. Spogledamo se in zasmejimo, češ – res je.)