Zato da bi živeli in rasli skupaj. Hišo v francoski vasi Trosly-Breuil je poimenoval L'Arhe – Barka, po Noetovi barki. Moški so skupaj kuhali, jedli, pospravljali, počivali, molili, praznovali in tako svetu dokazovali, da je sobivanje z drugačnimi mogoče. Triindvajset let pozneje, ko je Vaniereva Barka že dobila številne posnemovalke in so nove skupnosti rasle po vsem svetu, je v eno takih priplula tudi Manca Kastelic. Lahko bi se reklo, da po naključju. Ne da bi kadar koli prej v življenju vsaj pomislila, da je svet drugačnosti tisti, ki jo privlači, so ljudje z motnjo v duševnem razvoju postali njeni življenjski sopotniki.
Danes Barko sestavlja 140 skupnosti v 30 državah. Manca Kastelic v njej dela kot delegatka mednarodne federacije in spremlja skupnosti v Ukrajini, Litvi in na Madžarskem.
Se je naklonjenost do oseb s posebnimi potrebami že pred srečanjem z Barko skrivala v vas, a je niste znali prepoznati?
Ne spomnim se, da sem si kdaj želela imeti kakršne koli stike z osebami s prizadetostjo. Diplomirala sem iz primerjalne književnosti in angleščine, imela sanjsko službo v germanski knjižnici na filozofski fakulteti, živela sama in prepričana sem bila, da se ne bom poročila in imela otrok. Sem zelo neskupnostni tip, zato nikoli nisem iskala tovrstnega druženja. Pravzaprav sem pred Barko živela svoje idealno življenje.
Potem pa se je zgodilo ...
… da je prijateljica Marjana, ki je živela v eni od Bark v Franciji, želela nekaj podobnega ustanoviti tudi pri nas. Ker je za to potrebovala društvo, me je začela nagovarjati, da bi skupaj ustanovili upravni odbor. Nisem ji mogla reči ne in to je bila moja prva »napaka«. Leta 1989 je Vaniera prvič pripeljala v Slovenijo in me prosila, ali bi prevajala zanj. Takrat sem naredila drugo »napako«. Z njim sem preživela ves teden, tudi t. i. duhovne vaje za Vero in luč v Stični. To je gibanje, namenjeno staršem prizadetih otrok, otrokom in njihovim
prijateljem, srečujejo se vsaj enkrat na mesec. Nikoli ne bom pozabila, kako je Vanier govoril z mamo dveh težko prizadetih otrok, jaz pa sem morala prevajati. Sredi pogovora me je zmanjkalo, samo jokala sem še. Zapustila sem sobo, on pa je prišel za menoj in me vprašal, ali bi mogoče rada govorila z njim. Prvi hip sem rekla, da nikakor ne. Mislim, da me ni toliko prizadela prizadetost tistih dveh otrok ali trpljenje matere, ampak sem se bolj dotaknila svoje lastne prizadetosti, bolečine. A tako, kot je veliko let pred menoj Vanier sam sebi rekel, da je takim ljudem treba pomagati, sem tudi jaz med tistim pogovorom najprej pomislila na pomoč. Na to, da ni nobene potrebe, da ti ljudje samo zato, ker so drugačni, živijo tako drugače, grdo in brez vsega, kar si želi vsak od nas.
Je želja po pomoči drugemu tisto, kar ljudi pripelje v Barko?
Mogoče je ta impulz pomagati res prvi, ki te popelje na pot. A če bi ostalo samo pri tem, bi bila Barka povsem klasična dobrodelna organizacija. Saj s tem ni nič narobe, a mi želimo več. Že Vanier je po letu dni skupnega življenja z Raphaelom in Philippom ter pozneje še z drugimi ugotovil, da se je začel spreminjati. Na začetku je imel zelo izdelane načrte, kako bo vse teklo in kako bo poskrbel za te ljudi pa kako bo njegov način življenja s prizadetimi čisto drugačen, kot je v inštitucijah. A je zelo kmalu ugotovil, da sploh ni tako dober, kot si je mislil, da je, in tudi ne krasen, svetniški, ljubeč in nesebičen, ampak tak, da je hotel Raphaela po enem tednu ubiti, ker mu je šel tako zelo na živce. Kajti če si dovoliš vstopiti v te odnose, tako da nisi samo šef in frajer, ki obvlada stvari, začneš ugotavljati, da si tudi ti zelo ubog in da si v marsičem zelo podoben prizadetim. In če vseeno vztrajaš v tem odnosu, se lahko začnejo dogajati lepe stvari; tako kot v zakonu. Na začetku si zaljubljen, potem se odljubiš, nato greš ali narazen ali pa se začnejo dogajati resne stvari. Zelo podobno je pri nas. Mislim, da v Barki ostaneš, ko ugotoviš, da tvoje življenje lahko postane drugačno.
Kako je Barka spremenila vas?
Veliko bolj sem se začela zavedati svojih šibkih točk, svoje ranljivosti, tega, zakaj me je bilo marsičesa strah, zakaj se nikoli nisem nameravala poročiti, pa sem se potem vseeno. Mislim, da ti Barka pomaga, da življenju rečeš ja, ne glede na vse, kar se ti dogaja.
Ste danes rešeni strahu pred prizadetostjo ali vas lahko še kaj preseneti?
Predlani, ko sem bila v Ukrajini, sem gostitelje prosila, naj me peljejo v državno inštitucijo, da ne bom hodila samo v Barke. Želela sem videti, kako v tej državi sicer živijo prizadeti ljudje. In so me res peljali v klasično še zelo sovjetsko inštitucijo s 5000 prizadetimi in bolnimi ljudmi. O tem, v kakšnih razmerah živijo, raje ne bom govorila, zdelo se mi je grozno za umreti. Gostitelji so me gledali, češ ali nisi profesionalka, pa saj si že 15 let v teh vodah. Meni pa je bilo dobesedno slabo ob tem, kar sem videla. In sem reagirala enako kot v
otroštvu. Čim prej sem hotela zbežati proč. Koncentrirati toliko prizadetih ljudi na enem kraju je kriminal. To ni človeško. Nimam nobene težave živeti z našimi ljudmi, ker smo res skupaj in ker je to normalno življenje. Toliko bolečine, prikrajšanosti in ranjenosti dati pod eno streho pa ni človeško, ob srečanju z vso to silno željo po odnosu, po bližini noben človek ne more ostati neprizadet.
Lahko ocenite položaj tistih ljudi s posebnimi potrebami v Sloveniji, ki ne živijo v Barki?
Ne upam si reči, da poznam vsesplošni položaj v Sloveniji, a se mi zdi krasno, da se odpira vedno več majhnih enot. Kajti tako kot imam jaz potrebo po intimi, po odnosu ena na ena, imajo to željo tudi ljudje s prizadetostjo. Saj niso nič drugačni kot mi, samo težje zadovoljijo svoje potrebe. In ker sami tega ne zmorejo, smo jim dolžni pomagati. V Barki res verjamemo, da imajo šibki ljudje, prizadeti, neko sporočilo za nas, da imajo svetu kaj povedati. S tem, da so drugačni, tudi nas silijo v drugačnost. In če jim damo prostor, ne pa da samo poskrbimo zanje in jih varno odstranimo, se lahko vsej družbi zgodi kaj lepega.
Zakaj se ljudje počutijo ogroženi, če zagledajo gručo ljudi s posebnimi potrebami?
Ker jih je strah neznanega in ker je na enem kraju zbrane preveč bolečine. Ko smo na Zbiljah odpirali prvo Barko, so mi kar naravnost povedali, da ne bodo imeli norišnice sredi vasi. Razložila sem jim, da to ne bo norišnica, da bo le pet malo drugačnih ljudi živelo s petimi običajnimi ljudmi in da se nimajo česa bati. Nič jih ne obsojam; tudi jaz si ne želim imeti norišnice sredi vasi. Ne želim si 50 prizadetih ljudi v svoji bližini, čeprav sem navajena nanje. Ko se mi zgodi, da sama obsedim z 10 prizadetimi za mizo, se ne počutim dobro, ker ne morem biti v stiku z vsemi naenkrat. Zato, da se to ne bi dogajalo, nas mora biti dovolj, da lahko drug drugemu odgovarjamo na potrebe. In to je vse, kar v Barki poskušamo narediti. Poskušamo približno ohranjati ta odnos ena na ena. Če bomo kdaj prišli do tega, da bomo samo še hodili v službo, kuhali, čistili, se tuširali in tako naprej, je bolje, da Barko zapremo.
V Barki je zaposlen tudi vaš mož. Kako to vpliva na vajino družinsko življenje?
Z možem sva se spoznala tukaj in se je zgodila ljubezen. Na začetku, po poroki in rojstvu otroka, sva se za nekaj časa povsem umaknila, ker sva hotela dobiti distanco do stvari in si dati priložnost, da smo zaživeli kot družina. Potem sva nekaj časa živela v eni od francoskih Bark, kjer je bilo veliko parov z otroki, in sva se odločila, da poskusiva tudi midva. Ker je to veliko več kot samo služba, morava zelo paziti, da naju skupnost ne pogoltne kot par in da najini otroci ne plačujejo za to, kar se greva. Po 13 letih še zmeraj vidiva, da nama je v rast in življenje. To pa seveda ne pomeni, da pogosto ni prav komplicirano usklajevati Barke in najine zasebne barke. Imava dva otroka, stara enajst in osem let, ki znata zelo dobro izraziti svoje frustracije, povezane z Barko, in naju zadržati, kadar greva predaleč.
Najbrž ni naključje, da je vaša hiša blizu skupnosti?
Seveda ni naključje, mi bi bili še bližje, če bi se dalo. A ne v isti hiši. Da se to ne obnese, ne za skupnost ne za par ali družino, so ugotovili že številni pred nama. To, da ne moremo živeti nemogočih stvari, je tudi sicer ena od pomembnejših lekcij, ki jih vedno znova jemljemo v Barki. Čeprav je res, da v njej velikokrat poskusimo tudi nemogoče. V zadnjih letih vidimo, da je vse manj ljudi, ki se odločajo za to, da bi delili svoje življenje s prizadetimi pod isto streho, kot je predvideval Jeanov prvotni model. Nenehno se prilagajamo spremembam in se stalno sprašujemo, ali in kako s tem, kar počnemo, spadamo v ta čas in prostor. Zavedamo se, da ves čas hodimo po tanki črti med inštitucijo in alternativno obliko življenja ter dela z osebami s prizadetostjo.
Slovenska Barka ima nekaj redno zaposlenih, a so za njeno delovanje tako kot drugje po svetu zelo pomembni prostovoljci. Se motim, ko trdim, da so med njimi v glavnem ženske?
Res imamo srečo, da imamo gosto mrežo prostovoljcev. Nekateri prihajajo enkrat na teden, drugi so pri nas en konec tedna na mesec, tretji gredo z našimi ljudmi na počitnice, nekateri jih vabijo k sebi domov. Morda je prostovoljstvo res bolj ženska domena. Mogoče so ženske malce bolj pripravljene pri sebi in drugih gledati tudi nelepe stvari in vztrajati na poti. Ne vem. Ko se spustiš v odprt odnos s skupnostjo, v sebi in o sebi odkriješ tudi stvari, ki ti niso všeč. Za nekatere je to tako boleče, da raje odidejo. A lepo je to, da lahko našim skupnostim pripadamo na različne načine in se vsakemu kaj zgodi.
Ali vaša otroka lahko občutita strah pred ljudmi s posebnimi potrebami, ki je nekoč obvladoval vas?
Drugačnost gotovo sprejemata drugače, kot sem jo jaz. Oba sta bila tukaj že kot dojenčka, tako da nista šokirana ob pogledu na prizadete ljudi in nimata apriornega strahu. A tako kot jaz tudi onadva povsem spontano reagirata, če kdo preveč sili vanju. Če je preveč prizadetih ljudi na kupu, jima je neprijetno in to zelo jasno povesta.
In vi to sprejemate?
Absolutno. Nekoč smo bili povabljeni na srečanje prizadetih ljudi in njihovih prijateljev v Nemčijo. Z možem sva vzela otroka, dve prizadeti osebi ter spremljevalko in smo šli. Ko smo prispeli, je bilo tam 150 prizadetih ljudi in mogoče kakšnih 60 »neprizadetih«. Moj sin, ki je bil takrat star osem let, je stopil v hišo, pogledal naokoli in rekel: 'Mami, jaz ne bom tukaj, gremo. Nočem biti tukaj.' In sem ga čisto razumela, ker sem imela povsem enak občutek, tudi jaz nisem hotela biti tam. Resda smo takrat ostali, ker pač nismo mogli oditi, a je bilo precej »na silo«. Mislim, da imajo otroci zelo zdrav čut za to, kaj je prav in kaj ne. Zato jima z možem nič ne dopovedujeva, da morata potrpeti.
Na spletni strani Barke piše, da je to na veri temelječa skupnost. Zakaj pri dobrodelnosti pogosto ne gre brez vere?
Ne vem, kako je drugje, lahko vam povem samo svojo, našo izkušnjo. Imam kar težave s cerkvijo, tako s sprejemanjem slovenske kot tudi vesoljne rimskokatoliške. A sem vseeno v njej, ker verjamem v boga in ker verjamem v skupnost, v to, da ne moremo in ne smemo hoditi in delati le vsak zase. Cerkev je seveda problematična inštitucija in bo vedno takšna, tako kot smo problematični ljudje. Vera v boga in v to, da je nad nami nekdo, ki je večji od nas, večji v ljubezni, omogoča, da živim stvari, ki bi jih sama težko. Nikoli se na primer ne bi prostovoljno odločila živeti z večino članov naše ali mednarodne Barke, med nami ni spontane kemije. A nas kljub temu nekaj drži skupaj. To, kar poskušamo živeti, je nekaj pravega, in to nas povezuje. Mislim, da je vera v osebnega boga povezovalni element, ki marsikaj nemogočega naredi malo bolj mogoče. Ni pa to nobena čira čara formula in zagotovilo, da bodo stvari delovale.
