»Ne sekiraj se, če si malo slabe volje. Očitno je neko čudno obdobje. Tudi jaz ga imam,« mi je rekla sodelavka, ko sva pili prvo kavo in zraven malo po babje pojamrali. Takoj je bilo za odtenek lažje. Kaj pa vem, ljudje smo pač takšni – radi vemo, da nismo sami v tem zosu, ki se mu reče življenje. Ne da bi ji privoščila slabo, daleč od tega, samo nekoliko pa, priznajmo si, odleže, če ti kdo iskreno reče, da te razume. Sploh ko nisi najbolje razpoložen. In, roko na srce, s takšnim človekom se lažje pogovarjaš kot pa z nekom, ki vedno trdi, kako perfektno je vse. Perfektna služba, perfekten partner, perfektni prijatelji, perfekten dopust. Japajade.
»Veš, sem ugotovila, da si samo ne smem risati velike slike. To me je še zmeraj zamorilo. Moram bolj živeti za tukaj in zdaj in manj razmišljati o tem, kaj še bo in kaj je že bilo. Pa česa nimam, a bi po vseh standardih morala imeti,« je razpredala dalje. In dala sem ji prav: »Ja, se strinjam. Življenje nas tako ali tako vseskozi postavlja pred preizkušnje. Nobenega smisla ne vidim v tem, da si še dodatno ustvarjamo skrbi okoli tega, kaj smo in kaj ne. Kar nam je namenjeno, se bo zgodilo samo po sebi, kajne?«
Majo lahko vsak dan spremljate na njenem blogu . |
Po delavniku sem se odpravila do prijateljice Urške. Ona je ena od tistih oseb, ki jim lahko rečem samo – kapo dol! Pri 29 letih z možem in čudovito hčerkico živi v svoji hiši. Resda še ni čisto končana, ampak toliko je že urejena, da družinica brez težav biva v njej. Počasi končujeta še detajle, z njenim Borisom pa sta si vse ustvarila z lastnim trudom. Okej, saj jima ob strani stojijo tudi njuni družini in prijatelji, ampak še zdaleč jima ni bilo vse prineseno na pladnju. Ponudijo pomoč pri kakšnem delu, da jima ni treba plačati vsakega mojstra posebej. Sicer pa že leta in leta varčujeta in pazita na vsak evro. Ki ga prigarata. Oba. S tem sta – sicer povsem nehote – velik opomnik moji generaciji. Mladi radi tarnamo, da se v teh časih ne da. Niti do stanovanja, kaj šele do hiše. Pa to ne drži. Le vizijo je treba imeti. In pravega človeka, ki bi to delil s teboj. Urška in Boris sta dokaz za to.
»Sicer se nimam pravice vmešavati, ampak vseeno: s fantom bosta morala razčistiti stvari. Ali bosta rešila težave in ostala skupaj ali pa bosta morala iti vsak zase. Čas beži, saj veš,« mi je (vem, da dobronamerno!) potrkala na vest. In tudi njej sem morala – dati prav! Pa čeprav zagovarja točno nasprotje tistega, kar sva se zjutraj pogovarjali s sodelavko.
Velika slika torej mora biti, saj večno ne bom mogla živeti tako, kajne? Ampak s silo ne gre, tudi to vem. »Zaenkrat se bom morala zadovoljiti z nekim srednjim formatom,« sem razmišljala, ko sem zvečer v svojem tempu sopihala proti vrhu Primoža. Neko vizijo že imam, sicer ne bi že 12 tednov brali mojih zapisov. Ampak ali me to vodi v pravo smer? Bog ve. Upam na najboljše.
