O seznamu koristnih učinkov s prof. dr. Marijo Pfeifer z endokrinološkega oddelka na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.
Vemo, da vitamin D3 predpisujejo novorojenčkom že v porodnišnicah. Kakšne so smernice jemanja za naprej?
Prvo leto življenja vsi otroci prejemajo vitamin D. Po prvem letu je priporočen odmerek najmanj 600 enot na dan. Nekateri pediatri se tega že držijo. Sicer je dvoje ameriških smernic o dnevnih potrebah po vitaminu D. Institute of medicine (IOM) presoja, kakšne so povprečne potrebe po nekem nutrientu za splošno populacijo. Objavljene so bile v začetku leta 2011 in priporočen dnevni odmerek vitamina D je potrojen v primerjavi s prejšnjimi smernicami, ko je bilo otrokom svetovano jemati le 200 enot. Priporočila za odrasle po IOM so 600, za starejše od 70 let pa 800 enot. Smernice ameriškega endokrinološkega združenja so sicer prilagojene navodilom omenjene državne ustanove, ampak dodajajo, da je optimalna koncentracija vitamina D 75 nmol/l. Za dosego te pa je treba jemati od 1000 do 2000 enot, nekateri potrebujejo celo 4000 enot na dan, da dosežejo optimalno koncentracijo vitamina D. Naša priporočila so prav tako od 1000 do 2000 enot na dan.
Izpostavljate, da živimo v času epidemije pomanjkanja vitamina D, kar številne epidemiološke študije tudi dokazujejo.
Točno to še vedno drži, če si postavimo za cilj 75 nmol/l, kar naj bi bila spodnja meja normalne koncentracije vitamina D v serumu. Če gledamo študije, kjer so presečno merili vitamin D v različnih populacijah – eno od njih je opravil National Health and Nutrition Examination Survey (NHANES) – je ugotovljeno, da se je v približno desetih letih pomanjkanje vitamina D potrojilo. Prej ga je imelo pol ameriške populacije normalne količine, zdaj je z njim zadostno preskrbljeno samo 20 odstotkov populacije. In podobno velja za vse dele sveta.
Kako vemo, koliko ga imamo v krvi?
Ni ga treba meriti, če ni izrazitih znakov hudega pomanjkanja, ki pri otrocih povzroči rahitis, pri odraslih pa osteomalacijo, se pravi bolezen mehkih kosti, ki se kaže tudi z značilno mišično slabostjo. Na splošno je znano, da v zimskih in zgodnjih pomladnih mesecih do 95 odstotkov zdrave populacije nima dovolj vitamina D, če seveda ne jemlje vitaminskih nadomestkov. Poleti, ko so ljudje malo več na soncu, jih ima več normalne koncentracije. Najbolj naravno ga pridobimo s kratkotrajnim sončenjem, in sicer so sončni žarki učinkoviti le od aprila do oktobra. Poudarek je na kratkotrajnosti, dovolj je že, če izpostavimo celotne roke in obraz soncu za deset do petnajst minut približno trikrat na teden med 10. in 16. uro, ker le tedaj žarki prodirajo skozi atmosfero dovolj navpično. Strah, da bi s sončenjem povzročili kožnega raka, je odveč, ker je izpostavljanje UV-žarkom, da spodbudijo nastanek vitamina D v koži, zelo kratko.
O vitaminu D govoriva, ker je znano, da ima ogromno ugodnih učinkov. Katerih?
Zelo različni so. Skoraj vse celice v našem telesu imajo receptorje zanj. Pomembno je vedeti, da vitamin D učinkuje šele, ko se v telesu dodatno aktivira. Vitamin D, ki se tvori v koži ob sončenju ali ga zaužijemo s hrano oziroma prehranskimi dodatki ali kapljicami, še ni aktiviran. Najprej se spremeni ob prehodu skozi jetra, vendar tudi ta oblika še ni aktivna. To je 25OHD3-vitamin, ki predstavlja zalogo vitamina D v telesu, ker ima dolgo razpolovno dobo. Aktivna oblika lahko nastaja v različnih celicah; klasično v celicah ledvic. Aktivna oblika vitamina D je pravzaprav hormon D. Njegovi klasični učinki so predvsem urejanje presnove kalcija, fosfata in mineralizacija kosti. Potreben je, da se lahko iz hrane vsrkava dovolj kalcija in fosfata skozi črevesne resice v kri. Prav tako, da se novonastala kostnina prepoji s kalcijevimi in fosfatnimi solmi. Številni drugi vplivi so dokazani bodisi in vitro in na živalskih modelih. Pri ljudeh so observacijske študije potrdile, da tisti, ki imajo optimalne koncentracije vitamina D, v primerjavi s tistimi, ki ga imajo premalo, manj zbolevajo za sladkorno boleznijo tipa dva, za rakavimi, srčno-žilnimi, avtoimunskimi boleznimi, nekatere študije celo ugotavljajo, da imajo tisti z dovolj vitamina D manj demence, redkeje zbolijo za shizofrenijo ter dokazano manj za multiplo sklerozo. Rezultati interventnih študij, kjer je ena skupina prejemala nadomestke vitamina D, druga pa placebo, niso tako prepričljivi, da bi zanesljivo dokazali vse te pozitivne učinke. Problem je med drugim v njihovi zasnovi in uporabi premajhnih odmerkov. Trenutno tečejo pomembne in obsežne, s placebom kontrolirane randomizirane študije, katerih rezultate nestrpno pričakujemo. V eni od njih 26.000 žensk in moških dobiva bodisi placebo bodisi 2000 enot vitamina D na dan. Od tega odmerka že lahko pričakujemo ugodne učinke. Končana bo predvidoma konec leta 2015 in bo pokazala, ali je povezanost med vitaminom D in zdravjem vzročna ali zgolj naključna.
Ljudje premalo vemo o tem, da deluje kot antibiotik in krepi imunski sistem.
Dokazano je, da je vitamin D pomemben in potreben za t. i. prirojeno imunost, torej imunost, s katero se bojujemo proti okužbam. Pozimi so to denimo viroze, tudi pljučnice, lahko tuberkuloza. Ugodne učinke so pokazale interventne študije, denimo ko so zdravili bolnike s tuberkulozo, je bila ozdravitev hitrejša, če so jim dodajali vitamin D. Podobna študija je bila narejena na astmatikih, ki pozimi pogosteje zbolevajo za okužbami dihal. Se pravi, v skupinah, ki so bolj podvržene okužbam, so dokazali, da vitamin D izboljša odpornost proti njim. Celice, ki se borijo proti bakterijam in virusom, makrofagi, so sposobne aktivirati vitamin D, ki v makrofagih sproži tvorbo antibiotikov. Pogoj, da se tvori endogeni antibiotik, so zadostne zaloge vitamina D v telesu. Pridobljena imunost nastane po izpostavljanju antigenom – sprožilcem imunskega odgovora. Telo začne tvoriti protitelesa, aktivirajo se limfociti. Imunski odgovor je lahko pri nekaterih ljudeh pretiran, zato se razvijejo avtoimunske bolezni, ko telo z lastnimi protitelesi in limfociti uničuje lastna tkiva. Če imamo dovolj vitamina D, ta umirja imunski odgovor, da ni pretirane reakcije na antigene in ne nastajajo avtoimunske bolezni.
Pa vi? Kakšna je vaša izkušnja?
Pripravek holekalciferola jemljem več kot pet let in zdi se, da sem postala dokaj odporna. Morda se me pozimi loti kratka viroza, ki traja dan ali dva. Prej sem bila vso zimo prehlajena, s kroničnim kašljem sem prehajala iz ene viroze v drugo. To sicer ni znanstveni dokaz o učinkovitosti vitamina D, je pa zame dobra izkušnja.
Še to: menda je pomembno za nosečnice, da ga imajo v telesu dovolj?
Da, posebno v 18. tednu nosečnosti. Nedavna metaanaliza več študij dokazuje, da so imeli potomci žensk, ki niso imele dovolj vitamina D, v petem letu starosti slabše razvit govor kot potomci mater, ki so imele optimalne koncentracije. Tudi mineralna kostna gostota je bila boljša pri potomcih mamic, ki so imele dovolj vitamina D, prav tako so imeli otroci boljšo pljučno funkcijo. Zanimivo: na Finskem so dojenčkom eno leto dajali 2000 enot vitamina D in tisti, ki so ga jemali, so v primerjavi s tistimi, ki ga niso dobivali, v 80 odstotkih manj zbolevali za sladkorno boleznijo tipa ena v naslednjih dvajsetih letih.
