Ko se je ameriška nevroznanstvenica dr. Wendy Suzuki odpravila v telovadnico, da bi izgubila kak kilogram in si okrepila telo, je odkrila nepričakovan bonus – boljše delovanje možganov! Ko je pisala prošnje za financiranje svojega raziskovanja na newyorški univerzi, je ugotovila, da je v tednih, ko je vadila tri- ali štirikrat, hitreje razmišljala, imela je boljšo koncentracijo in tudi delo je opravljala hitreje kot v tednih, ko je telovadila le enkrat ali dvakrat.
Bi lahko obstaja povezava med boljšo delovno storilnostjo in količino vadbe? To je bil trenutek, ki je Suzukijevo peljal na pot raziskave vplivi aerobne vadbe na spomin pri zdravih odraslih – ter knjige Zdravi možgani, srečno življenje, v kateri je zbrala različne načine fizične aktivnosti, s katero lahko krepimo možgane, vključila je tudi dokaze, da fizična aktivnost prispeva k povečanju števila možganskih celic in povezav med njimi. Odkrila je še, da je vadba kot meditacija v gibanju: osredotočaš se na naslednji korak, gib, ritem gibanja, vse to pa prežene misli na kaj drugega. »V resnici ne moreš misliti na prihodnost, če si sredi intenzivne telovadbe,« pravi Suzukijeva, ki je spomnila tudi na potencialno pomoč fizične aktivnosti pri premagovanju odvisnosti. Sklep: fizična vadba ne izboljša le razpoloženja in niža stresa, ampak aktivira tudi tiste poti nagrajevanja v možganih kot na primer droge in lahko vzpostavlja nadzor nad hrepenenjem. Njena knjiga je opomnik, da prav zares potrebujemo redno fizično aktivnost, in ta ni nujna le za zdravo srce in vitkejši stas, pač pa prispeva tudi k krepitvi zdravja možganov. In to vse življenje.
Doslej je bila večina raziskav o koristih fizične aktivnosti na možgane osredotočena na starejše ljudi ali otroke – tako denimo obstajajo dokazi, da vadba izboljša spomin, koncentracijo in celo uspeh pri šoloobveznih otrocih. Prav nobenega vzroka ni, da teh koristi ne bi občutili tudi ljudje v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih, pravi izredni profesor Michael Ridding, nevroznanstvenik z raziskovalnega inštituta Robinson pri univerzi v Adelajdi. »Trideseta in štirideseta leta so pomembna za preprečevanje in odložitev težav z možganskimi funkcijami v poznejšem življenju, to so leta, ko bi morali narediti kar največ, da pozneje ne bi imeli težav s spominom in umovanjem,« pravi. »Pozitivni vplivi fizične aktivnosti na možgane so podcenjeni. Če vprašate ljudi, kaj lahko naredijo za preprečevanje demence, bodo verjetno omenili urjenje možganov, o vadbi pa ne bodo rekli nobene.«
Kot da bi bila to dobro varovana skrivnost. Oba, Ridding in Suzukijeva, pravita, da še vedno obstaja vprašanje brez odgovora o najboljšem načinu vadbe za možgane: kateri način telesne aktivnosti je najprimernejši, koliko in kako intenzivno? Čeprav za zdaj največ obeta aerobna vadba, torej hoja, tek ali kolesarjenje, ni jasno, koliko je je potrebne. »Glede vprašanja, kako intenzivno, naša raziskava priporoča zmernost: ravno toliko, da ste rahlo zadihani.«
