V varne točke se vsako leto zateče več sto otrok

Varne točke (VT) so varen, prijeten ter prijazen otrokom in mladostnikom dostopen prostor v bližini šol, kamor se lahko zatečejo in kjer se lahko pogovorijo o svoji težavi ali pa zgolj razrešijo dvom, ali je njihova stiska resna, pojasnjuje Alja Otavnik, organizatorka programov zagovorništva pri Unicefu Slovenija. Gre za različne javne prostore, tudi vulkanizerske servise, frizerske salone in podobne, v katerih usposobljeni odrasli otrokom nudijo trenutno zaščito, pomoč ali zgolj nasvet v stiski. VT je kot prvi na svetu postal slovenski parlament. »VT omogočajo anonimnost, saj nihče ne bo izvedel, da se je neki otrok ali mladostnik v stiski tja zatekel po pomoč ali nasvet. V katero koli VT lahko brez strahu vstopijo, kadar koli želijo. Prostovoljci jim bodo pomagali, ko jim bo težko, veseli pa bodo tudi, če k njim pridejo s kakšno lepo novico. Odprta je ves dan, po možnosti tudi zvečer, in ima prostor, kjer je mogoče počakati, če je osebje zasedeno.«

Tovrstna pomoč otrokom in mladostnikom se je tako v tujini (koncept je prilagojen potrebam posamezne države oziroma okolja) kot pri nas izkazala za še kako potrebno, saj v mestih ni zadosti prostorov, kjer bi se otroci počutili dovolj varno, da bi se zatekli po pomoč. »Zaradi odtujenosti medčloveških odnosov v urbanih okoljih so otroci in mladostniki pogosto prepuščeni sami sebi in se lahko znajdejo v težavah, ko v bližini ni odraslega, ki bi priskočil na pomoč. Izpostavljeni so tudi pritiskom staršev in šole in so zato večkrat v stiski, pogosto se počutijo ogrožene zaradi vrstnikov in so žrtve vrstniškega nasilja.«

Prvo so leta 2003 vzpostavili v Novi Gorici, pozneje pa so se mreži VT pridružili javni prostori še v drugih slovenskih mestih (Celje, Ruše, Piran, Ljubljana …). V njih pomoč nudi že več kot 1300 srčnih ljudi, ki so se prostovoljno vključili v projekt, prevladujejo ženske. Največ VT (141) je v Ljubljani. Želimo si, da bi jih bilo več v jugovzhodnem delu države, pravi sogovornica. Lokacije (http://www.unicef.si/projekti-v-sloveniji/varne-tocke) določijo v sodelovanju s policijo, otroki in organizacijami, ki delajo z njimi.

Prostovoljci se udeležijo obveznega izobraževanja, ki ga organizirajo v Unicefu Slovenija. »Na izobraževanju, ki ga pripravimo vsako leto, sodelujejo predstavniki policije, socialni delavci in otroški psihologi.« Skozi teoretični in praktični del (igra vlog) jih poučijo, kako v različnih situacijah otroku pomagati, posredovati in ga napotiti na primerno strokovno pomoč, kako prepoznati različne vrste nasilja in na katere znake nasilja naj bodo pozorni (mnogokrat niso opazni na prvi pogled). Seznanijo jih z vlogami in pristojnostmi centra za socialno delo, policije, kriznih centrov, telefonov pomoči... Vsi udeleženci prejmejo seznam pomembnih številk, kamor lahko napotijo otroka po nadaljnjo pomoč.

Zakaj pridejo?

V VT po vsej Sloveniji se vsako leto zateče več sto otrok in mladostnikov. Lani so imeli 47 obiskov otrok, ki so se znašli v resnejših težavah (vrstniško nasilje, nadlegovanje, družinski spori), ko je bilo potrebno posredovanje strokovnih služb (šola, policija, center za socialno delo). Alja Otavnik je povedala, da so od leta 2003, odkar imamo VT, imeli tudi primer suma spolne zlorabe in deset primerov nadlegovanj. »V zadnjem času opažamo več primerov iskanja pomoči zaradi spletnega nasilja.« Lani so imeli otroci v več kot 150 primerih manjše težave. Teh je bilo sicer več, vendar vseh takšnih obiskov osebje v točkah ne šteje. V vseh teh letih so imeli tudi nekaj primerov, ko so otroka pospremili mimo spuščenega psa, sicer pa prostovoljcem odsvetujejo, da z otrokom zapuščajo VT. Otroci včasih potrebujejo le prijazen pogovor ali pridejo zgolj iz radovednosti. VT so namenjene pomoči otrokom in mladostnikom med 6. in 18. letom, najpogosteje jih obiščejo stari od 10 do 14 let. Nekateri otroci – zlasti tisti, ki so popoldne sami in tudi v šoli odrinjeni iz družbe vrstnikov – jih obiščejo večkrat.

Na vprašanje, ali so otroci dovolj dobro seznanjeni z lokacijami VT v svojem kraju, Otavnikova odgovarja: »Izjemno pomembno je, da se otroke in mladostnike stalno seznanja s projektom, saj brez tega le stežka vedo, da VT obstajajo in čemu služijo. Zato smo izdelali zloženke s pomembnimi podatki o VT in drugimi naslovi, kjer lahko poiščejo pomoč. Vsako leto projekt predstavimo s pomočjo promocijskih gradiv, vodenih obiskov VT, zloženk, ki jih razdelimo v vseh osnovnih šolah in na lokacijah, kjer se zadržujejo otroci in mladostniki. Poleg tega o projektu informiramo ravnatelje, šolsko svetovalno službo in celoten učiteljski zbor. Letos smo pripravili tudi simpatične pobarvanke, prek katerih otroci spoznajo projekt. Informacije dobijo tudi prek medijev – revij in oddaj, namenjenih mladim, ter družabnih omrežij.« In še ključno vprašanje: kaj naj naredi otrok, ki se počuti ogroženega, v bližini pa ni VT? »Čim prej naj se zateče na javno mesto oziroma poišče pomoč pri mimoidoči odrasli osebi.«

 Cilji varnih točk

•• Omogočiti prvo pomoč otrokom v stiski – pomiriti čustveno zmedenega in prestrašenega otroka.

•• Zagotoviti anonimnost in se izogniti stigmatizaciji: otrokom omogočiti, da se po pomoč zatečejo v takšen prostor, kjer ne bo takoj vidno, da iščejo pomoč.

•• Vzpostaviti bližnjico do strokovne pomoči: pomoč pri reševanju problema, blaženje otrokove trenutne stiske in napotitev na druge organizacije, kjer lahko dobi strokovno pomoč.

•• Graditi varnost na zalogo: ustvariti ozračje večje varnosti – psihološka podpora, npr. na poti iz šole. “ V zadnjem času opažamo več primerov iskanja pomoči zaradi spletnega nasilja. ”