Pogum. Vztrajnost in neusahljiva volja do življenja. To pooseblja Mitja Duh, 37-letni Zasavec, ki je v svojem mladem življenju že močno okusil bolečino ob padcu na trdo dno. Nekdanji odvisnik od heroina, zapornik, ki je bil zaradi psihoze, povzročene s trdimi drogami, hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici Polje. Ko je izgubil skoraj vse, vključno z razumom, se je znašel pred velikim vprašanjem – biti ali ne biti. Odločil se je za življenje in se s še večjo silo, kot ga je pahnila v pekel, odrinil proti nebu. Boj s temnimi kotički duše je opisal v nedavno izdani avtobiografiji Tek za življenjem.
Prvič ste po trdi drogi posegli pri rosnih 15 letih. Prej ste veljali za nadarjenega učenca in obetavnega športnika. V avtobiografiji pravite, da ste bili srečen otrok, sčasoma pa so družinsko zavetje začeli krhati očetovo vdajanje alkoholu, prepiri in ne nazadnje ločitev staršev, na katere ste bili zelo navezani. Koliko je to prispevalo k begu v kemično povzročen občutek varnosti in ugodja?
Gotovo je to v meni povzročilo določene stiske in občutke varnosti je zamenjal občutek negotovosti, a za svojo napako ne krivim nikogar. Kvečjemu so k temu pripomogli prav nasprotni vzroki kot pri večini odvisnikov od trdih drog. Sam nisem po heroinu posegel zaradi šibkosti, ampak ker sem se počutil močnejšega, drznejšega in pogumnejšega od drugih. Takrat sem zaradi svoje upornosti mislil, da mi nihče nič ne more.
Heroinu so se kmalu pridružile druge opojne substance; od psihoaktivnih gob do LSD. Ropali ste zdravstvene ustanove in lekarne, da ste prišli do tablet. V neusmiljenih krempljih droge in psihotičnih simptomov, ki so jih povzročile, se vas je polastilo celo destruktivno vedenje.
Konec 90. let sem zbolel za psihozami in bil kasneje tudi diagnosticiran kot shizofrenik. To je res huda bolezen, ki je ne privoščim prav nikomur. Že tako skrhano duševno stanje so preplavili prividi in glasovi, ki so se povsem polastili mojega uma in mi ukazovali razne stvari. V takšnem stanju sem čisto propadel in pika na i je bil rop lekarne in soseda. Od vseh zaužitih substanc sem bil prepričan, da sem v posebnem stanju višje zavesti, in nikakor se nisem imel za bolnika. Ravno nasprotno, mislil sem, da sem na prav posebni poti, ki me vodi v nebesa, in da so psihoze povezava z notranjo bitjo. V takšnem stanju sem zagrešil kazniva dejanja in strpali so me v preiskovalni zapor na Povšetovo, kasneje pa na dolgoletno prestajanje zaporne kazni na Dob. Zaradi svoje bolezni sem bolj spadal na psihiatrijo, a je psihiater ocenil, da sem sposoben za prestajanje v zaporu. V takšnem duševnem stanju je bilo prestajanje kazni zares peklensko in vse je kazalo, da bom tam tudi umrl.
Večina nas življenje v zaporu pozna iz srhljivih prizorov filmske industrije, kako pa je v resnici za rešetkami?
V zaporu velja zakon močnejšega. Pravih prijateljev, z redkimi izjemami, ni in v celoti si prepuščen sebi. Sicer imaš na voljo strokovno osebje, ki se trudi po svojih močeh, a med zaporniki si čisto sam. Izboriti si moraš svoj prostor in ugled. Dosti je izsiljevanja in groženj. A sčasoma se navadiš na takšno okolje in postane ti kar nekako domače. Za nekatere žal tako domače, da se vedno znova vračajo za rešetke.
(Pre)izkušnja zapora je za marsikoga tudi usodna, še preden odslužijo kazen in dobijo možnost, da bi postali boljši ljudje, obupajo.
V 1. bloku zapora na Dobu, ki je namenjen tistim, ki so ogroženi, imajo duševne težave ali pa so sami ogrožali koga, si 22 ur zaprt v sobi, dve uri pa imaš na voljo za sprehod, obdan si z žico in zares deluje grozno. Poleg tega so tam še zaporniki z najdaljšimi kaznimi in so zagrešili najhujša možna dejanja. Vse skupaj je podobno živalskemu vrtu. Ljudje izgubljajo pamet, si režejo žile, nekaj jih tudi stori samomor, saj enostavno ne zdržijo tega ujetništva. Ogromno časa si sam s seboj, nimaš običajnih svoboščin in tako pridejo na plan vse nerešene stvari iz preteklosti in mnogi ne prenesejo krutega soočenja s seboj, ko nimaš možnosti za umik. Poleg tega je zapornik v naši družbi obravnavan kot manjvreden in nihče ne ve, kaj ga čaka po izpustitvi. Zapor ti namreč ubije dušo.
Tudi sami ste si večkrat poskušali vzeti življenje, k sreči neuspešno.
Ne morem reči, da sem kdaj skušal storiti samomor iz obupa, ampak sem sledil glasovom v svoji glavi. Ti so mi večkrat narekovali povsem nemogoče stvari in tako sem bil resda večkrat na robu smrti, a vedno v pričakovanju, da bom s tem dejanjem stopil na višjo stopnico po življenju. Skratka klasično psihotično stanje, ko podrediš celo življenje glasovom, ki naj bi te odrešili in pripeljali v lepši svet bivanja v onstranstvo. Sem pa izredno vesel, da se je vse skupaj končalo neuspešno.
Po vašem pisanju sodeč je za psihično podporo zapornikom slabo poskrbljeno. Tudi po treh dneh ležanja pod posteljo in zavračanju hrane je psihiatrinja podala mnenje, da je z vami vse v redu.
V zaporu so se moje psihoze močno okrepile. V takšnem stanju sem izvedel kar nekaj dejanj, ki bi človeka na svobodi pripeljala do zdravniške oskrbe, a v priporu so to obravnavali drugače. Ne glede na to, kaj govorijo, so bili takrat (leta 2006) priporniki in zaporniki obravnavani kot manjvredni in jim ni bila ponujena niti približno enaka pomoč kot ljudem na prostosti. Zapornikov s težavami je ogromno in navadno se stvari reši s predpisanimi odmerki tablet, saj se preprosto nimajo časa toliko ukvarjati s posameznikom. Dosti pa jih tudi ni pripravljenih na zdravljenje, ampak izrabljajo psihiatrično pomoč za pridobivanje tablet, s katerimi se omamljajo ali pa jih prodajajo naprej. Kakšen zvit pripornik bi lahko psihiatrijo izkoristil za pobeg in posledice bi bile za upravo tragične. Skratka, ne morem soditi nikogar, saj vsak dela po svojih najboljših močeh.
Ko vam je končno uspelo priti v psihiatrično bolnišnico Polje, na zaprti oddelek za zapornike, pa žal zdravljenje ni imelo pozitivnih učinkov na vas.
Vse prejete injekcije in antipsihotiki so izzvali ravno nasprotno. Niti malo mi niso ublažili bolezni ali pregnali glasov, le še bolj sem telesno propadal. Spomnim se zadnjega bivanja na psihiatriji, ko sem tja prišel še z normalnimi motoričnimi funkcijami, po dveh dneh »zdravljenja« s tabletami pa sem le nemočno ležal v kotu, iz ust mi je tekla slina, nisem bil sposoben niti premakniti glave. Takrat sem tudi spoznal, da se lahko tega prekletstva pozdravim samo sam, saj mi uradna medicina ne more pomagati.
V zaporu ste bivali tudi z večjimi kriminalci, pedofili, morilci, ki so za svoje zločine prejeli po več desetletij kazni. Kako ste se razumeli z njimi?
Na začetku sem bil kot telesno in duševno podhranjen odvisnik od trdih drog in psihotik, ki je tudi sam na prostosti gledal ameriške filme o zaporih, precej prestrašen. Kasneje, ko se dejansko privadiš na zaporniško življenje, pa na vse skupaj gledaš bolj umirjeno. Ko sem se znova dvignil na lastne noge in opustil vse odvisnosti ter se pozdravil psihoz, sem videl resnično stanje v zaporu in spoznal, da so tudi najhujši zločinci le ljudje s svojo zgodbo in imenom. Večina je dosti običajnih fantov, pač preveč drznih za življenje po zakonih, dosti hujših dejanj pa se zagreši v afektu, ko nad človekom zavladajo premočna čustva. Tu mislim predvsem na umore, ki so bili večinoma zagrešeni v takšnih stanjih. Kasneje sem se zbližal tudi z ljudmi, ki imajo večdesetletne kazni, in mnogi od njih so mi ostali v lepem spominu.
Ali zaporniki bolj držijo skupaj kot mi na svobodi ali tudi med njimi obstajajo stigme in hierarhija?
V zaporu vlada hierarhija močnejšega oziroma vplivnejšega kriminalca na prostosti. To je dosti izrazito, najniže na lestvici pa so ljudje, obsojeni pedofilije, spolni prestopniki in odvisniki od trdih drog. Tem se v zaporu ne godi prav nič dobro. Zaporniki se družijo tudi na podlagi nacionalne pripadnosti. Zelo močno narodnostno vez imajo Albanci, ti zares poskrbijo za svoje. Skupaj držijo tudi Srbi, prav tako Hrvati, Slovenci pa smo na zadnjem mestu, saj v zaporu veljamo za »pičkice« in nismo preveč cenjeni, saj se ne znamo povezati in ne čutimo nacionalne pripadnosti. Podobno stanje kot na prostosti.
Pišete, da sta dobava in preprodaja drog v zaporu na presenetljivo organizirani ravni in da so pazniki za vse to vedeli.
Uprava sicer trdi drugače in prav možno je, da se iskreno trudijo preprečiti prihod droge v zapor, a to je nemogoče zaustaviti. Če gledam z njihove strani, je vsekakor laže vzpostaviti nadzor nad ljudmi, ki imajo težave s sabo in nimajo časa za kar koli drugega kot za ukvarjanje s tem, kje dobiti opojne snovi. Res je tudi, da so v zaporu na Dobu ljudje obsojeni najhujših dejanj in verjetno bi imeli grozne probleme, če bi bili vsi ti ljudje zdravi; najbrž bi bilo veliko več izgredov in težav. Sam ne morem s prstom kazati na nikogar, stanje v zaporu pa jasno kaže, da se uprava ne ukvarja pretirano s tem, da bi imeli zdrave ljudi, saj je po vsakem obroku na voljo še obrok tablet, do katerih ni težko priti.
Čeprav ste bili notranje povsem skrušeni in v izjemno nespodbudnem okolju, ste zbrali nepopisno moč za vrnitev v življenje in opustitev vseh drog in tablet. Kaj vam je vlilo moč za spremembo in da ste zdržali odtegnitveno krizo ter psihične stiske zaradi shizofrenije?
Potreboval sem predvsem to, da me nekaj čisto sesuje in postavi pred zid. Na prostosti bi bil verjetno že kakšno leto kasneje mrtev, saj je vse kazalo na to. Zapor je bil zame najboljši učitelj, saj sem se bil tam primoran spopasti z vsemi notranjimi strahovi, s hudo boleznijo in odvisnostjo. Tam enostavno ni prostora, kamor bi lahko zbežal pred sabo. Edina pot pobega zame so bile droge. Ko sem zašel tako daleč, da sem spoznal, da bom v nekaj mesecih umrl, če se ne vzamem v roke, sem se bil primoran spopasti s sabo. In čeprav mi večina ni pripisovala niti najmanjših možnosti, sem se vseeno podal v na videz nemogoč boj in ga po mnogo neverjetno groznih mesecih tudi dobil.
Kako je potekal ta boj?
V zelo kratkem času sem po desetih letih opustil metadon, psihotične tablete, injekcije, pomirjevala, uspavala, nehal kaditi in piti kavo. Vse to je seveda povzročilo strašanske psihoze in dosti časa sem bil v stanju, ko sem živel od trenutka do trenutka. Vsak čas sem pričakoval, da se mi čisto utrga in izgubim razum. Pod vplivom psihoz sem si dvakrat razrezal žile. No, takrat sem končno spoznal, da so glasovi moji sovražniki, in brezkompromisno sem se spustil v boj z njimi. Nič več jih nisem ubogal, ampak sem se jim upiral in začel početi ravno tisto, česar me je bilo najbolj strah. Nisem niti malo popuščal in jih na koncu tudi premagal. To bi lahko opisal kot zmago vseh svojih zmag, saj sem dosegel nekaj nemogočega, premagal sem neozdravljivo bolezen.
Po štirih letih in sedmih mesecih ste stopili v svobodo, a ste bili, kot vsak zapornik, po svoje šele na začetku. Institucionalizacija je zelo zahrbtna in lepljiva, statistika priča o veliko povratnikih. Koliko možnosti ima sploh nekdanji zapornik, da postane boljši človek?
Mnogi menijo, da si po prestani kazni svoboden. V resnici pa je ravno nasprotno. Človek, ki je bil več let zaprt za zidovi, nikakor ni svoboden. Pestijo ga negotovost, zamere, jezen je na ves svet, hkrati pa nima niti najmanjšega pojma, kako se vključiti nazaj v normalno življenje. Tukaj so državne službe skoraj v celoti odpovedale, saj ne omogočajo skoraj nobene pomoči pri tem. Večinoma se človek znajde sam proti okolici, ki ga obsoja. Tak ne more dobiti službe, zato se mnogokrat odloči, da bo šel po stari poti in skušal denar dobiti nezakonito.
Kako ste se vi soočili s »krajem zločina«, ki je bil za povrh še majhen?
Imel sem precej težav pri vključitvi, saj sem imel grozne občutka sramu in slabe vesti. V Trbovljah sem onečastil svoje ime in izgubil vse samospoštovanje, hkrati pa sem še oropal človeka in nisem si znal predstavljati, da bi si še kdaj lahko povrnil ugled. Začel sem se truditi za to, se opravičil vsem ljudem, oškodovancu sem se opravičil že prej in mu vrnil denar. Začel sem karmično tehtnico obračati v pravično stran. Želel sem izničiti vsa slaba dejanja, tako da sem začel delati samo dobro; ljudje so to kmalu uvideli in me sprejeli za svojega.
Precej vam je pomagal tudi tek, ki je skozi vrata vašega življenja na pobudo zaporniškega prijatelja vstopil že na Dobu. Z njim se intenzivno ukvarjate še danes.
Tek mi je takrat pomagal pri sestavi uničenega telesa, kasneje pa je bil tudi psihoterapija, saj sem ravno med tekom prišel do marsikatere rešitve za svoje probleme in si razjasnil številne stvari. Tek na dolge proge tudi umirja in sprošča možgane, zato je zelo uporaben za odvisnike od trdih drog, saj ponuja nekakšno alternativo zadetosti. Seveda v dosti bolj zdravi in kreativni in ne samouničevalni obliki. Še vedno mi ponuja sprostitev, pomiritev in polnjenje baterij. Hkrati pa izpolnjuje mojo športno aktivnost ob fitnesu, kolesu, plavanju in drugih športih.
Vsi po svoje tečemo svoj maraton. Kako bi primerjali obe vrsti teka, tistega za življenjem in tistega na maratonih?
V svoji pravi bitki za razum in življenje sem tekel ultramaraton življenja, kjer je odstop pomenil to, da je človek po robu odrezal rjuho in si jo zavezal okoli vratu ter tako neslavno končal svoje življenje. Tako da ni prave primerjave med temi vrstami aktivnosti. Vsekakor pa je tudi nekaj skupnih značilnosti. Pri obeh je treba biti vztrajen, bojevit, potrpežljiv, usmerjen v cilj in s pokončno držo. Seveda se tudi tisti za življenjem konča prav za vsakega in tudi pri tem je pomembno, da ciljno črto prečkamo kot zmagovalci. Zmagovalci nad življenjem!
Veliki literat Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spozna človek trpljenje drugih. Kdor ni trpel do krvi, ostane otrok in ni videl življenja.« Tudi vaše poslanstvo je po prestani težki preizkušnji v veliko pomoč ljudem. Ustanovili ste športno-humanitarno društvo Človek, v katerem z dobrodelnimi teki in projekti ponujate roko pomoči potrebnim.
Name se obrača dosti ljudi, ki potrebujejo pomoč, pa naj gre za materialno ali duševno. V lokalnem okolju tako delujem kot povezovalni člen in aktivist. Poleg tega sem prostovoljec pri društvu Up, ki se ukvarja z odvisniki. Predavam tudi po šolah, mladinskih centrih in drugod, kjer mlade in odrasle seznanjam s svojo zgodbo in jim vlivam upanje.
Sami ste skupaj s svojim duhom izklesali tudi telo, znanje in izkušnje pa zdaj posredujete drugim; v društvu Človek ponujate različne športne programe, postali ste strokovni vodja rekreativne vadbe in končujete izobraževanje za prehranskega svetovalca.
Ljudje so apatični in depresivni, zato je šport izvrsten kanal za preusmeritev negativne energije v pozitivno. Tako lahko vplivamo k boljšemu zdravju in počutju ljudi v naši regiji, ki jo pestijo številni gospodarski problemi.
Kakšno je vaše sporočilo mladim, ki se znajdejo pred omamno skušnjavo drog?
Vsekakor to, da tej skušnjavi glasno rečejo ne! Začetne božanske občutke kmalu zamenja huda odvisnost in postaneš čisto pravi suženj. Lepih občutkov ni več, življenje pa se ti počasi sesuje v prah. Iz mladega nadobudnega človeka, polnega življenja, kmalu postaneš mrliču podobno bitje, ki čaka samo še na odrešujočo smrt. Ali kot je dejal prijatelj novinar: »Mitja, več tvojih bivših prijateljev leži na pokopališču, kot pa se vas je dejansko uspelo pozdraviti tega strupa.«
Kaj pa staršem, če so lepljive lovke droge že ujele njihove otroke?
Sami bodo težko pomagali k ozdravitvi, zato je zelo priporočljivo, da se obrnejo po strokovno pomoč. Tudi pri društvu Up se ukvarjajo z vsemi oblikami nedovoljenih in dovoljenih odvisnosti. Pri starših je namreč večkrat tako, da so na mladostnika preveč čustveno navezani in ne znajo objektivno oceniti položaja, v katerem se znajdejo.
Zadnje misli vaše knjige so me spomnile na stih velikega Toneta Pavčka: »Če ti gre v življenju vse mično in gibko in gladko, ni iz tebe nič! Te mora nekaj stresti: takrat se zaveš svojih korenin, se zaveš samega sebe, se utrdiš!« Tudi sami se z optimizmom, celo hvaležnostjo ozirate v sicer temno preteklost. »Vse bitke, zmage, porazi in ponižanja v meni niso pustili kančka zamere. Vsi padci in ponižanja so me naredili bolj modrega in razumnejšega. Za nič mi ni žal.«
Le tej izkušnji se lahko zahvalim, da sem danes bolj iskren, do sebe in drugih. Za zares dober odnos z domačimi. Da si upam živeti po svojih notranjih vzgibih in da spoštujem življenje. Da lahko ljubim brez sramu, s celim srcem in da me ni več strah. Strah življenja in vsega, kar prinaša. Da si drznem živeti svoje sanje in sem v notranjosti izpolnjen in srečen človek. Da končno lahko v celoti rečem, da živim.
