V Sloveniji je nekaj negovalnih oddelkov oziroma bolnišnic – na Golniku, Jesenicah, v Murski Soboti, Brežicah in Sežani, od marca 2011 pa jo imamo tudi v našem glavnem mestu. »Negovalna bolnišnica Ljubljana je namenjena bolnikom, ki so v UKCL končali akutno zdravljenje, niso pa še sposobni za odhod domov, v dom starejših občanov, v rehabilitacijski inštitut, zdravilišče ali zavetišče za brezdomce,« je razložila dipl. med. sestra Vida Oražem, vodja negovalnega oddelka ljubljanskega kliničnega centra. »S svojim znanjem in pozitivno naravnanostjo vsakega bolnika obravnavamo kot celovito osebnost in mu poskušamo čim bolj olajšati prehod bodisi v domačo oskrbo bodisi v katero od prej naštetih ustanov. Nasveta in podpore so seveda deležni tudi svojci, ki, soočeni z novimi življenjskimi okoliščinami, pogosto ne vedo, kako naj ravnajo s svojim bližnjim,« izzive dela na negovalnem oddelku opiše sogovornica.
Negovali tudi stoletnico
Oskrbovanci so večinoma stari od 70 do 80 let, veliko pa je tudi starejših. »V začetku avgusta smo odpustili stoletnico,« zadovoljno pove vodja oddelka. »V letu in pol od odprtja smo skrbeli za skoraj 530 bolnikov. Pri nas ostanejo od dveh tednov do enega meseca, izjemoma dlje – odvisno od zdravstvenega in socialnega stanja. Približno tretjina jih odide v domačo oskrbo, tretjina v dom starejših občanov, preostali pa v zdravilišče, Sočo, zavetišče ali hospic. Žal jih, takšno je pač življenje, pri nas nekaj tudi umre.«
Oskrbovanci so bili pred prihodom na negovalni oddelek hospitalizirani na kliničnem centru (npr. na travmatološkem oddelku) večinoma zaradi poškodb, možganske kapi ali operativnih posegov. »Za sprejem na negovalni oddelek seveda obstajajo določeni kriteriji. Pisne vloge, ki jih dobimo z različnih oddelkov KC, na konziliju negovalnega oddelka obravnavamo enkrat na teden. Vlog je zelo veliko, postelj pa le 33,« največjo težavo tega oddelka izpostavi sogovornica. »Močno si želimo, da bi kmalu dočakali predvideno obnovo preostalega dela stare pediatrične klinike, s katero bi dobili tudi paliativni oddelek, namenjen negi neozdravljivo bolnih.«
 |
| Strokovno osebje negovalnega oddelka z bolnikom, ki po zelo uspešni rehabilitaciji odhaja v domačo oskrbo. Foto: Vanja Vilar |
»Pred prihodom novega pacienta se na oddelku, s katerega ga bodo pripeljali k nam, dobro pozanimamo o njegovem zdravstvenem stanju, potrebah, posebnostih in tako pripravimo vse potrebno za sprejem,« pripoveduje Oražmova. »Na našem oddelku za okrevajoče bolnike skrbita tudi dve zdravnici – od samega začetka je z nami prim. dr. Veruška Meglič, pozneje pa se nam je pridružila mag. Bogdana Suhadolnik. Zdravstveno stanje pacientov je namreč treba še vedno nadzorovati, saj se lahko pri starostniku zelo hitro spremeni in zahteva nujno obravnavo.«
Težko bom šel od tod
»K nam prihajajo pacienti z vseh oddelkov kliničnega centra, zato mora biti osebje strokovno podkovano na vseh področjih, kar je hkrati prednost in velika odgovornost. Vsi zaposleni, zdravnici, medicinske sestre, fizioterapevta, delovna terapevtka, socialni delavec in preostali se trudimo doseči cilje, ki so v individualnih načrtih izdelani za vsakega pacienta posebej. Predvsem si prizadevamo, da bi naši varovanci dosegli čim večjo stopnjo samooskrbe, ki izboljša kakovost življenja.« Že pri jutranji negi bolnike spodbujajo k samostojnosti, seveda pa vsem, ki sami ne zmorejo umivanja, oblačenja, hranjenja in drugih opravil, ki so za zdrave ljudi popolnoma samoumevna in preprosta, takoj in rade volje priskočijo na pomoč. Po zajtrku je na vrsti skupinska telovadba, ki jo vodijo dva fizioterapevta in delovna terapevtka, sledi individualno delo z vsakim bolnikom. »Enkrat tedensko nas obišče zdravnik fiziater s KC, s katerim se posvetujemo, kaj lahko še storimo pri posameznem bolniku.«
Vsak doseženi napredek je velik uspeh in motivacija za nadaljnje delo. Zaposlenim največ pomenijo hvaležne oči, stiski rok, zahvale pacientov in svojcev, iskreno priznava vodja oddelka. »Vsak dan dobivamo pisma, fotografije, pozdrave, kličejo nas po telefonu.« Da so začasni prebivalci pritličja na Vrazovem trgu 1 v dobrih rokah, nam je potrdil tudi Stanislav Berčič iz Ljubljane, ki po enomesečnem bivanju na negovalnem oddelku (pred tem je bil zaradi hudih poškodb roke in noge deset dni na travmatološkem oddelku) ne skopari s pohvalami. »Tukaj delajo čudoviti ljudje. Vsi se izjemno trudijo, čeprav jim primanjkuje tako opreme kot prostora. S tem, kar imajo na voljo, delajo čudeže. Nič jim ni težko, če le lahko, ti ustrežejo. Ne počutiš se kot številka, ampak kot človek. Resnično jim ni vseeno za naše počutje. Ne samo konkretna pomoč, npr. pri rezanju zrezka, tudi nasmeh, topla beseda, dotik ogromno pomenijo. Čeprav si želim domov, bom težko odšel. Enostavno jih ne morem prehvaliti!«
Večina je torej zelo zadovoljna, včasih pa kakšen bolnik in njegovi domači svoje življenjske in finančne stiske prenašajo na zaposlene, kar seveda ni prijetno in od osebja terja precejšnjo mero razumevanja in strpnosti. Povsem človeško je tudi, razlaga Vida Oražem, da bolnik in svojci težko sprejmejo dejansko stanje, sploh kadar ni napredka v rehabilitaciji in je prognoza bolezni zelo slaba. »Veliko energije in znanja je potrebnega, da prisluhnemo stiskam in poskušamo razložiti, da so v življenju meje, na katere niti zdravnik nima vpliva.«
