Mnogi ga poznajo kot tistega posebneža, ki živi v gozdu, hodi bos ter veliko potrebo opravlja čepe. In o tem na ves glas govori, celo piše knjige! Koordinator akcije Očistimo Slovenijo, pisec, prevajalec in predavatelj je vsekakor vizionar. Razmišljajoč in zbran, a obenem tako otroško navdušen in iskren. Svojih prepričanj ne vsiljuje, temveč ljudi prepriča z zgledom.
Pravkar je izšla že četrta izdaja vaše knjige Človek: navodila za uporabo. V čem se razlikuje od prejšnjih različic?
V četrti izdaji sem izpustil obširno dokazovanje in pustil podatkom, da govorijo sami po sebi. Oklestil sem jo filozofiranja, nekaj poglavij pa dodal. Razširil sem zlasti poglavji o dveh pomembnih temeljih zdravja, fekologiji (znanosti o vseh vidikih iztrebljanja) in bosonogi hoji, ter ju podkrepil z dodatnimi dejstvi, argumenti in raziskavami. Tudi naslovnica, ki jo je ustvaril Boštjan Pavletič (variacija risbe Vitruvijski človek, ki jo je ustvaril Leonardo da Vinci – oseba na naslovnici knjige je spletena iz vej), odlično podkrepi vsebino.
Ste poglavji o fekologiji in bosonogi hoji razširili tudi zato, ker sta temi za ljudi najbolj šokantni in navzkriž z veljavnimi kulturnimi normami?
Ne zato, ker sta navzkriž z normami in šokantni. V zadnjih sedmih letih se je nabralo veliko nove teorije in prakse o teh temah, ki sta kar klicali po objavi. To, da je nekaj, kar je nesporno zdravo in koristno, v navzkrižju z družbenimi normami in šokantno, je seveda problematično, toda tu ne tiči moja osrednja motivacija za pisanje. Kot pisatelj sem predvsem ogledalo, ki ne sodi, ampak le predstavlja. Sodba, če do nje pride, je na strani ljudi, zaprtih za novosti, celo takih, ki so res dobro znanstveno dokazane. Bosonoga hoja, denimo, čeprav je povsem naravna in zdrava, vzbuja zgražanje in sram – zavoljo asociacij na revščino. Kot je bilo včasih nečastno biti brez klobuka, je danes biti brez čevljev. Pika. Vsi razlogi v prid obutosti so puhlice, saj se nihče ni odločil biti obut na podlagi poglobljenega študija te teme, premisleka in eksperimenta. Isto velja za sedenje na stranišču in splakovanje iztrebkov. To, da sem iz sebe naredil »poskusnega zajčka« za zdravorazumsko življenje, naredi ugotovitve »eksperimenta« zanimive za bralce, ki imajo posluh za zdrav razum.
Včasih se zdi, da je ključni del naše kulture in socializacije lovljenje idealov in ne biti v resnici to, kar si.
Vso zgodovino naše civilizacije je bilo vprašanje identitete, tega, kar smo, odrinjeno v abstraktnost, v filozofije in religije. V iskanju sebe smo tako povsem zares izgubili sebe. Sebe kot celoto, ki temelji na telesnosti. Postali smo glave, pripete na prevozno sredstvo – telo. Votlo sebstvo, nesposobno množine, ki se ne zna prepoznati v očeh drugega bitja. Omenil sem že sram pred bosonogostjo. Toda ljudem je še bolj grozljivo nekomu drugemu zares pogledati v oči, si dopustiti razgaljenost duše pred drugim. Tako si ne dopuščamo videti resnice o sebi, zaprti smo v moraliziranje. Velika večina živali in rastlin umre mlada. Ljudje to cenimo in izkoriščamo. Uživamo v okusu mlade solate ali odojka, dotiku mlade kože, vonju mlade cvetlice. Mladost narave terja obilico smrti. Starost je redka in zato veličastna, saj izžareva neverjetno moč. Naša morala je pri ljudeh razvrednotila tako mladost kot starost; reči, da smo se kot družba postarali, je zloraba besede »starost«. Naša družba se ne stara, ampak hira. Na podlagi ideala čim daljšega življenja in zanikanja smrti. To je za nas kot vrsto pravzaprav slabo. Staro mora odmirati, da naredi prostor mlademu. Če umrem mlad, naredim prostor mladosti. Seveda ne s samomorom, ampak s tem, da preživim 50 let mladostno in polno, namesto da živim rutinsko in dolgočasno ter tako pravzaprav živim eno samo leto – čeprav stokrat.
Sami imate pravzaprav najbolje iz obeh svetov: živite v naravi, a vendarle imate izobrazbo, spletno povezavo, dostop do kulture in znanja. Kako bi zadnje umestili v načelo vračanja v bolj preproste oblike bivanja, po mnenju nekaterih celo primitivne?
Vključevanje naravnih zakonitosti v vsakdanje življenje si večinoma izbirajo dobro izobraženi, kulturni ljudje, ki so tudi potovali in videli druge, resnično kakovostnejše načine življenja, ki temeljijo na preprostosti. Moj prijatelj rad reče, da »nazaj k naravi« ni prava fraza za to, kar nekateri živimo, temveč »naprej k naravi«. Naravo smo toliko preoblikovali, da vrnitev preprosto ni možna. Možni so le koraki naprej v integracijo najboljšega iz obeh svetov in odpoved nespornim nesmislom.
Sporočilo knjige in vaš slog pisanja sta zelo neposredna, skorajda preprosta, a hkrati izjemno celovita. Je to morda tudi izraz vašega življenjskega stila?
Pri srcu mi je sanskrtski rek: »mitam ča saram ča vačo hi vagmita«, kar pomeni: kdor strnjeno izraža bistvo, je res dober govornik. »Strnjenost« mojega življenja in vztrajno razgaljanje resnici vsekakor zaznamujeta tudi moje pisanje.
Vseeno je za kaj takega treba veliko znanja. Tudi iz drugih člankov in spletnega bloga je razvidno, da je vaše polje znanja izjemno široko. Ste od nekdaj tako študiozni?
Zbiranje in pomnjenje misli je nekaj, kar počnem prav od 18. leta in počnem še zdaj. Sprva sem hotel postati tako dober, da ne bi bilo niti pošteno, zdaj sem ponižen – več ko vem, bolj vidim, kako malo vem. Je pa res, da si zavoljo več kot dvajset let vaje izredno hitro in natančno zapomnim citate in zgodbe; v glavi jih imam v zalogi dobesedno na tisoče. Posledica je, da me vse pogosteje spreletijo povsem izvirne izjemne misli. Zadnja, na primer, je bila: Ko človek leti v prihodnost, mu morajo žareti oči, da osvetlijo pot skozi temo.
Verjetno k dobremu spominu pripomore tudi zdravo telo?
Absolutno, sem v odlični telesni in mentalni kondiciji. Mir divjine v Slovenski Istri vsekakor prispeva k temu.
Vam je kdaj težko, ko v okolici doživite odpor, celo zavračanje, kot posledico neznanja ljudi?
Ne, ker se zavedam svoje nepopolnosti. Nimam se za nič posebnega. Nekateri dosežejo izjemnost v športu, nekateri v glasbi, jaz pa pač v tem, kar počnem, in v pisanju o tem. Na tem področju si nenehno odpiram nove možnosti, v to vlagam čas in energijo. Obenem negujem osebno držo ponižnosti. Več ko vem, bolj vidim, kakšen tepec sem. Takšno zavedanje je duhovno in duševno blagoslovljena drža, saj ne trpim, ko me kdor koli kakor koli zmerja, zavrača ali kritizira. Ko pišem, samo poskušam razgaljati dejstva o avtentičnem, naravnem človeku in vseh pozitivnih učinkih naravnega življenja. Vem, da pri tem delam napake in da nimam absolutne resnice in je nikoli ne bom imel. Moje življenjske odločitve temeljijo na razpoložljivem znanju in izkušnjah, zato sem vedno podložen zmoti. Prav zato se nenehno učim in popravljam in ostajam ponižen.
Vseeno mora ponižnost spremljati določena samozavest, da lahko človek plava proti toku.
Obstajata ponižnost in samoponiževanje. Ponižnost je močna, zrela, samozavestna. Samoponiževanje je prestrašeno uklanjanje normam in pravilom, tudi če so nerazumna in nasilna, samo zavoljo družbene sprejetosti. Ko sem vstopal v evropski parlament v Strasbourgu, so agresivno zahtevali, da se obujem, češ da z bosimi nogami izražam nespoštovanje do parlamenta, kršim pravila in etiketo (v Bruslju, zanimivo, so me spustili bosega brez kakršnih koli pripomb). Po pol ure ponižnega vztrajanja so me le spustili. Prevladal je argument, da je njihovo vedenje akt čiste diskriminacije. Spustili so me, ker sem se držal iskreno ponižno in zato tudi dostojanstveno.
Kakšna prepričanja, nauki so temelj te drže?
Čeprav zagovarjam za večino nenavadne stvari, se nobenega prepričanja ne držim kot pijanec plota, dogmatično. Marsikatero načelo občasno prekršim, da preverim, ali mi še vedno služi, ali je pristno »moje«. Tu in tam se obujem in se zabavam, ko opazujem, kakšno začudenje to vzbudi pri togo načelnih »vernikih« sonaravnosti. Prepričanja so nevarna, saj se ljudje močno poenačijo z njimi in pozabijo na njihovo bistvo. Slepo prepričani se prepirajo z drugače slepo prepričanimi. Ne eni ne drugi pa ne vidijo resnice. Dva slepca se prepirata, ali je zelena barva mehka kot žamet ali milozvočna kot simfonija. Pa to ni niti najmanj pretirana prispodoba tega, kar se dogaja prav povsod med nami.
Ali tudi vi kdaj storite kakšno škodljivo neumnost?
Rad rečem, da sem trenutno v obdobju raztemnjenja, duhovnega stanja, komplementarnega razsvetljenju. Tom Robbins je zapisal: »Če Zemlja potrebuje tako dan kot noč, mar ni tako, da duša potrebuje poleg razsvetljenja tudi raztemnjenje?« Zdi se mi, da ga. Ko težimo zgolj po razsvetljenju, pozabljamo, da je lepota kozmosa v plesu »nasprotij«. Mraz, tema in razkroj so nekaj, čemur se izogibamo. Spet zavoljo družbenih idealov. Kadar se predamo temačnosti, pa to storimo na način, ki dušo oropa sija, jo zaduši. Zadrogiramo se, zapijemo, zgaramo... Ne znamo se predati »grehu« na način, ki okrepi sij naše duše. Groza nas je priznati katero koli dejanje, ki ga družba obsoja. Ko se še naprej vdajamo takim »grehom«, nas preveva občutek krivde. Toda »grešimo« naprej in s tem v globini rasteta tudi krivda in skrivanje pred samim seboj. Saj dobro veste, o čem govorim, vsi to počnemo. Samozanikanje je glavni simptom izogibanja raztemnjenju. Ker to vem – kot tudi vse, kar sem povedal že prej – si dopuščam radoživo vdajanje temi, kadar me prestreže. Brez krivde, brez samozanikanja. Ne zavračam, na primer, brezumnega gona po alkoholu, ko me popade. Vdam se mu in se opazujem. Drugič se vzdržim in opazujem nemočno slo telesa. Podobno se enkrat vdam sli spolovil, drugič jo pustim nepotešeno. Enako pri hrani, spancu itd. Vselej se zgodi ples nasprotij, ki ga občudujem in se učim. Bistven je odnos do stvari, ne toliko stvari same. Ko imam do pozitivnega in negativnega enak odnos sprejemanja, sem bolj uglašen s seboj, kot kadar dopuščam le »pravilno« delovanje. Bitja nizkotnih vzgibov smo in ko najdemo mir v njih, v raztemnjenju, bo sij duše žarel iz nas z neizmerno močjo.
Posvečate se ogromno projektom, kateri so trenutno v središču dogajanja?
V pripravi je angleška izdaja knjige Človek: navodila za uporabo, ki bo izšla prvič in bo končno lahko dostopna res širokim množicam. Sicer pa večino časa posvečam vzpostavljanju ekološkega naselja Korone in Trajnostnega parka Istra. Ta dva projekta sta po svoje ločena, po svoje pa neločljiva kot polovički kavnega zrna. Park Istra je namenjen celostnemu prikazu »trajnosti v praksi«, nekakšen napredni raziskovalni poligon. Trajnostni razvoj je že del učnih programov na fakultetah, toda sami profesorji tožijo, da ni dobrega primera, kjer bi načela trajnosti pristno živela v praksi. Druga polovica projekta je nastajajoče ekološko naselje na sami meji s Hrvaško. Izkoriščamo vse danosti lokacije – denimo mejnost, ki je v naravi pas največje pestrosti in obilja. Le v sodobni človeški družbi je meja sinonim za odročnost in probleme. Naravne meje nas privlačijo: obale, slemena, rob gozda … Zakaj ne bi na državni meji gradili podobne privlačnosti? V obliki bogatega človeškega »ekosistema«, ki se sklada z naravnim ekosistemom in je vanj ponižno integriran. Skratka: več meje pomeni več mostov, in ne več ograj.
Ob besedni zvezi ekološka skupnost marsikdo pomisli na komuno.
Ekološka skupnost ima s komuno prav toliko skupnega kot verska skupnost s sekto. Sekta »pogoltne« posameznika, uniformira ga, ne dopušča mu individualnosti, sili ga k obrednim dejanjem, ki jih ne (sme) razume(ti), ne zares … Verska skupnost povezuje različne in svobodne posameznike, ki si delijo vrednostni sistem, vsakdanje »obrede«, ki jih povezujejo s kulturno identiteto skupnosti ipd. Vprašajte se zdaj, ali morda vi sami ne živite v komuni, v sekti? Če niste prepričani, obiščite kakšno ekološko skupnost, preden nanjo nalepite kakršno koli etiketo. Bistvo ekološke skupnosti je preseganje brezumnih vzorcev kolektivnega vedenja, ki vodijo v samouničenje, glavni temeljni kamni so ekološki odnosi – ne pa ekološke hiše, kot si nekateri prav tako zmotno predstavljajo.
