Prvi pravilnik o prostovoljskem delu na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana smo sprejeli 6. novembra 2003, pripoveduje Mojca Fink, ki je položaj koordinatorice prostovoljskega dela pred sedmimi leti prevzela od Klelije Štrancar. »Projekt se je najprej začel razvijati na kliničnih oddelkih kirurške klinike in se potem skozi leta širil. Tudi število prostovoljcev narašča. Trenutno jih aktivno sodeluje 93, 23 moških in 70 žensk. Med njimi so srednješolci in študenti ter zaposleni in upokojenci, sodelujejo tudi rehabilitirani bolniki, ki spodbujajo z izkušnjami in moralno podporo.« Svojo dragoceno pomoč ponujajo bolnikom na kirurški, pediatrični, nevrološki in dermatovenerološki kliniki, na negovalnem oddelku, v urgentnem kirurškem bloku in na polikliniki. Nekateri vztrajajo več let, drugi eno šolsko oziroma študijsko leto.
Vsak, ki želi postati prostovoljec v naši največji bolnišnici z več kot 2000 posteljami, se mora pred začetkom dela udeležiti dveh izobraževanj na Slovenski filantropiji in UKC Ljubljana. »Udeležence pri nas poučimo o najpomembnejših ukrepih prve pomoči in osnovnih načelih bolnišnične higiene, predstavimo jim organiziranost kliničnega centra in posamezne klinike, kjer je mogoče opravljati prostovoljsko delo, seznanimo jih s pravicami bolnikov, z varovanjem njihovih podatkov in zasebnosti, s pomenom zaupnosti in hišnim redom, prav tako pa tudi z informacijami o začetku prostovoljskega dela v naši hiši.« Sledita razgovor s koordinatorico in podpis dogovora o prostovoljskem delu, ki opredeljuje obveznosti in pravice tako prostovoljca kot kliničnega centra. Pred začetkom dela na posameznem oddelku vsak prostovoljec spozna mentorja to so diplomirani zdravstveniki oziroma diplomirane medicinske sestre, ki bolnike seznanijo z možnostjo druženja s prostovoljci. Če si bolnik tega želi, ju mentor spozna, nato pa spremlja njuna nadaljnja srečanja. Prostovoljec ne sme motiti drugih bolnikov ali zaposlenih.
| Kaj delajo? Prostovoljci ne posegajo v delo zaposlenih, lahko pa zelo pripomorejo k bolj prijetnemu počutju bolnikov, tako hospitaliziranih kot tistih, ki na UKC prihajajo le na preiskave, saj se med drugim obvežejo, da bodo bolnikom pomagali pri orientaciji na polikliniki. »Njihovo delo pripomore k prijaznosti bolnišničnega okolja in izboljšuje kakovost življenja bolnikov. Krajšajo jim čas, se z njimi družijo, pogovarjajo, igrajo, jim berejo, spremljajo v kapelico, na sprehode, pošto, banko in kulturne prireditve ter preglede znotraj bolnišnice. Razložijo ali pokažejo jim, kje je posamezni oddelek, ambulanta, pisarna in tako poskrbijo za boljše poznavanje novega okolja,« je povedala Mojca Fink. |
Neprecenljivo za vse
Na podlagi lastne želje ali podatkov, ki jih dobijo na izobraževanju, se odločijo, kje bi radi delali, vendar je razporeditev odvisna od prostih mest in primernosti kandidatov. »Glede na to, da je ležalna doba v naši bolnišnici v povprečju kratka, se prostovoljci z bolnikom pogosto srečajo samo enkrat, lahko pa obiskujejo več bolnikov hkrati. Zaradi lažje organizacije za vsak oddelek skupaj s prostovoljci naredimo urnik srečanj, ki so praviloma le v času obiskov. Dogovorili smo se, da prihajajo enkrat na teden po dve uri, vendar se ta čas lahko skrajša tudi le na 15 minut, če se bolnik utrudi ali dobi obiske.«
Med tistimi, ki jim je v bolnišnici najtežje, so zagotovo najmlajši. Staršem, ki si zaradi oddaljenosti težko privoščijo pogoste obiske, je vsaj malo lažje, če vedo, da bo njihovemu otroku delal družbo usposobljeni prostovoljec. Andreja Fajmut iz Ljubljane, prostovoljka na oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na pediatrični kliniki, je povedala, da se je s prostovoljstvom začela ukvarjati predvsem zato, ker je želela narediti nekaj dobrega za druge in zase. To na novo odkrito področje ji znova in znova širi obzorja. Ugotavlja, da moraš biti zanj čustveno zrel, kar ti pomaga pri soočanju z različnimi pacienti in njihovimi težavami. »Pomembno je tudi, da si s srcem pri stvari. Občutek, da si naredil nekaj dobrega in koristnega, je neprecenljiv. Ko pomagamo drugemu, krepimo tudi sebe. Otrokom, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev in jih starši ne morejo vsak dan obiskati, prostovoljci poskušamo popestriti in krajšati čas bivanja v bolnišnici, da njihovi dnevi niso monotoni in dolgočasni, to je s pogovorom, miselnimi in drugimi igrami ali sprehodom v park.«
