V boju proti raku in mitih o njem

Število obolelih se povečuje, deloma zaradi staranja prebivalstva, večinoma pa zaradi nezadostne osveščenosti o dejavnikih tveganja, zlasti v državah v razvoju. Do leta 2030 naj bi 70 odstotkov od predvidenih 21,4 milijona novih primerov raka beležile prav te države.

Rak ni le zdravstveni problem in ni bolezen bogatih

Prvi mit, ki ga Mednarodna zveza za boj proti raku zavrača, je, da je rak izključno zdravstveni problem. Resnica namreč je, da ima rak obsežne družbene, gospodarske in razvojne implikacije, vpliva pa tudi na človekove pravice. Predstavlja velik izziv za razvoj, saj ogroža družbeni in gospodarski napredek po vsem svetu.

Mit številka dva o raku je, da je to bolezen bogatih, starejših in razvitih držav. Resnica pa je, da je rak globalna epidemija, za katero letno umre okoli osem milijonov ljudi. Prizadene ljudi vseh starosti in vse socialno-ekonomske skupine, pri čemer nesorazmerno breme nosijo države v razvoju.

Tretjino vrst raka lahko preprečimo

Rak danes povzroči več smrti po svetu kot virus HIV oziroma aids, tuberkuloza in malarija skupaj. Bolezen narašča, kar je deloma posledica staranja prebivalstva, a se pričakuje, da bo v prihodnjih desetletjih bolezen naraščala predvsem na račun držav v razvoju. Te namreč pogosto še vedno nimajo strategij in orodij, kot so presejalni programi in cepljenje, za boj proti raku.

Prav tako je v teh državah še vedno zelo slaba ozaveščenost o dejavnikih tveganja za razvoj raka, kot so slabo prehranjevanje, uporaba tobaka, telesna nedejavnost in čezmerno uživanje alkohola. Tretjino najpogostejših vrst raka je namreč moč preprečiti s pravilnimi strategijami, ki spodbujajo zdrav življenjski slog. Približno polovica obolelih za rakom v državah v razvoju je mlajših od 65 let.

Mit o raku je tudi, da je ta bolezen smrtna obsodba. Številne vrste raka, za katere je nekoč veljalo, da so smrtne, so namreč danes lahko ozdravljive. Razen v nekaj izjemah velja, da so zgodnje oblike raka manj smrtonosne in lažje ozdravljive kot rak v pozni fazi. K zgodnjemu odkrivanju pa bistveno prispevajo presejalni programi.