Ves avgust je še pred nami. Več kot odlična priložnost, da si tudi vse tiste, ki se s svojo zunanjo podobo ne ukvarjamo profesionalno, dopustimo uživanje. Tolšča je, tako so nas naučili, ko smo v kopalkah, hudič številka ena. Ženske pa njegove pridne sužnje, ki mu dopustimo, da obvladuje naše veselje. Fotografiramo se leže, ko trebuh pade v podrebrje, odbojke na mivki ne igramo, ker ne moremo nadzorovati amplitud gibanja našega sala v poskokih. Revice smo v resnici. Ukradli so nam užitek.
Ko imaš vprašanje, se obrni na Darwina. Že on je govoril, da je strast po olepšavanju univerzalna, a da hkrati pogosto pomeni veliko trpljenja. A kaj se je zgodilo, da v eri, ko je vedno več ljudi čezmerno hranjenih, ideal vitkosti postaja čedalje hujši? Mar to ne pomeni, da kar 95 odstotkov ljudi nima nikakršne možnosti, da bi doseglo ideal? Bo že držalo. Antropologinja dr. Vesna Vuk Godina ve, da je telo kulturni konstrukt in zato zavezano kulturnim standardom. »A bistvena razlika je, da so bili včasih lepotni standardi dosegljivi,« razjasni. »Ne vsem, a vseeno. Danes pa so postavljeni tako, da so nedosegljivi. In sicer zato, ker se telo trži. Kot avtomobili ali zdravila. Telo je postalo torej zavezano logiki neskončnega trženja, tako kot lepota, mladost, starševstvo, seks, ljubezen, zdravje... In cilja normalno ne moreš nikoli doseči, ker bi se potem trg zaprl. Tržni standard lepega ženskega telesa je zdaj tak: ko ste oblečeni, morate imeti obline, ko ste slečeni, pa ne smete imeti maščobnih blazinic. Saj pri zdravju je enako. Vse izvide bi morali imeti b.p. Nemogoče. In potem jih dobite in na njih piše, da ste bolni. Čeprav niste. In že ste predmet trženja.«
Vsi bi bili radi ljubljeni
Saj ne, da je telo kot kulturni konstrukt nekaj novega. Razlika je le ta, da si nekdaj vedel, kakšen je cilj in kako do njega. »Če je nekje v Afriki lepotni ideal, da imate dolg vrat in morate zato nase natikati kovinske obroče, potem veste, da si jih morate natakniti recimo 25. In cilj boste dosegli,« pove Godina. In v stari Kitajski, kjer so idealizirali pohabljena stopala, ki so bila simbol ženske lepote in bistvo privlačnosti? Ko so bila stopalca skrčena na osem centimetrov, dekleta niso mogla več hoditi. A bila so čudovita; za moškega je bila podoba ljubljenja z »lotosom« vabljiva. Pa zategovanje pasu v korzetu? Da, vse to poznamo. Le da lahko danes uživamo (pa še to kratkotrajno) le, ko smo se primerno spokorili z omejevanjem hrane in pred tem izdatno telovadili. Sicer nas muči krivda.
Vse to vemo, a se pred poletjem vseeno noro preverjamo. Kako je to mogoče? »Hja, vsi bi bili radi ljubljeni,« pove Godina. »Ena od strategij trženja, ki se je v vse nas vpela, je, da je lepota eden od načinov (poleg pridnosti), ki ti zagotavljajo sprejetost. V resnici ne težiš k temu, da boš miss sveta, temveč hočeš biti lepa, da te bodo imeli radi. Ta nagrada je antipod kazni, neljubljenosti. Libidinalni moment pač, v katerega se ujamemo.«
Večina žensk si tik pred poletjem, pa naj si priznajo ali ne, postavlja vprašanje, kako so videti v kopalkah. Vaša podoba je med drugim tudi vaš posel. Kako sprejemate svoje telo? Ga zdaj kaj drugače kot leta prej? |
Nismo dovolj
Mojca Majerle, psihologinja in avtorica knjige Zakaj diete ne delujejo – zavestno prehranjevanje, zavestno življenje, pravi, da smo ženske pozabile na to, da imamo telo zato, da ga uporabljamo, v njem uživamo. »Vse, kar počnemo z njim, pa se v resnici reducira na to, da bomo dosegle družbene standarde. Ti se spreminjajo, telo je postalo družbeni status. Če vidimo nekoga, ki je lep, urejen, hodi v fitnes, lahko presodimo, da ima več denarja, sodimo, da ima več časa, da skrbi zase. To daje na videz občutek samodiscipliniranosti,« razlaga. »In si rečemo, da bomo tudi me uživale, ko bomo imele pet kilogramov manj. A seveda tako ne gre. Velikokrat je namreč tako, da šele ko sprejmemo sebe takšne, kot smo zdaj, zmoremo uživati. Če pa užitek odložimo v prihodnost, ga ne bomo dosegli niti s petimi kilogrami manj, ker se bo takrat pojavil že spet nov cilj, ki nas bo naredil nezadovoljne. Program, ki nam govori, da nisem dovolj dobra, je glasen. Morda imam zdaj res nekaj kilogramov manj, a še vedno nimam čvrstega trebuha in... Nenehno iščemo dokaze, ki bi potrjevali našo domnevo, da 'še nismo tam'. Želimo si imeti prav, pa čeprav pri prepričanju, ki nam škodi.«
Oblaki na nebu
Kdaj se zgodi preklop v premišljevanje, da je tvoje telo povsem ok? »To je zelo težko doseči,« se zamisli Godina. »Preskok je racionalne narave. In kot tak ti čisto nič ne pomaga. Verjamem, da bi lahko ženska dosegla resničen preklop le, če bi imela občutek stabilne ljubljenosti.« Mojca, kaj pravite, kako utišati notranji monolog? »Po eni strani je velik korak že to, da ga zaznate. Veliko ljudi sploh ne prepozna svojih miselnih vzorcev. A šele ko te svoje misli zaznaš, se od njih lahko naučiš distancirati, kot da bi bile podnapisi v filmih, oblaki na nebu; jih opaziš, a pustiš, da grejo. Kar pa seveda ni lahko. Misli se povezujejo s čustvi, zato zadnjim laže verjamemo. A pozabimo, da misli niso dejstva. In so vraščena v nas iz zunanjega sveta. Če se oddaljimo od njih, laže presodimo, ali želimo mislim verjeti, se vprašamo, ali nam koristijo ali ne.«
»Jaz se zelo trudim, da si dovolim postarati,« pove antropologinja. »Kadar pride kdo od bližnjih sorodnikov na obisk in mi reče, na primer, da sem se zredila, se zamislim in vprašam: Mar jih ne bom imela kmalu šestdeset?! In če se primerjam z ženskami te starosti pred dvema generacijama, sem čisto ok. Ampak biti predmet kritike pri šestdesetih, ker imaš na trebuhu maščobne celice, vseeno ni prijetno. V vsaki družbi si ljudje želijo biti normalni, ker je to povezano s socialnimi nagradami. In kaj je danes normalno? To, da si videti nenehno mlad, lep in suh, tako kot si bil pri trinajstih letih.« Še dobro, da naše telo ni vse, kar je. Še dobro, da imamo v glavi pripraven organ, ki se mu reče možgani, ki lahko stalno preceja kvarne misli. Še dobro, da zmoremo več kot to, da se postavljamo z lepoto našega telesa. »Prav res, še dobro. Če ne bi bilo tako, bi imele resne težave. Če se slečete v kopalke, vas stisne? Mene tudi. Pred kratkim je prijateljica, intelektualka, pri sedemdesetih, s ponosom povedala, da je shujšala. No, jaz pa sem se že prestrašila, da je zbolela. Vedeti bi morali, da si tega ne smemo dovoliti. Stalno hujšanje slabi imunski sistem in telo zboli bistveno prej, kot če ga ne maltretiramo z nenehnim stradanjem. Na Livingstonu so nas naučili, da je velik delež obolelosti žensk za rakom v zahodnih družbah posledica tudi stalnega vseživljenjskega hujšanja, ki oslabi imunski sistem tako, da se telo pred rakom ne more več braniti.«
