Enkrat, še ne tako davno, si mi rekel, da me boš, če te kdaj omenim v svoji kolumni, kar tožil. Če te ne bi poznala in če bi se ozirala samo na resnost glasu, s katerim si izrekel te težke besede, bi ti celo verjela. Tako pa vem, da si preveč odprte glave in predobrega srca, da bi to zares storil. Sploh pa – da si me imel preveč rad, preveč rad si imel naju.
V prsih me stiska, ko pišem te besede, in oči so težke. Ko se spomnim najinega začetka, je spomin še vedno lep. Bil si simpatičen fant in skromen, prav s to skromnostjo si me v hipu osvojil. Bil si varen pristan, po vsem hudem, kar sem prestajala v tistem obdobju. Takoj sem začutila, da z mano misliš resno – točno tisti občutek je bil, ki ga zdaj tako vneto iščem.
Ne bom pisala o vsem, kar naju je ločilo, ker je to res samo najina stvar. In ker najbrž niti sama ne poznava vseh razlogov, ki so proti nama. Bom pa naštela tiste, ki so bili za: tvoj nasmeh in način, kako si me objel, tvoja iskrena želja po tem, da si nekoč ustvariš družino. Spoštovanje, ki jo čutiš do ženske, še posebno če je tvoja. To, kako si se postavil zame vsakič, ko me je kdo hotel prizadeti, četudi način najbrž ni bil vselej pravi. Ljubezen in predanost, ki ju čutiš do svojih staršev in brata ter njegove družine, tvoje najdražje sem iskreno in iz vsega srca vzljubila tudi sama. Ljubezen in predanost, ki si ju čutil – do mene.
Ne vem kdaj in ne vem kje sva izgubila drug drugega. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi s tabo delila tudi tisto, kar sem mislila, da ne smem. Več solz in več smeha. Več lepih besed pa tudi več iskrenosti ob pomislekih, ki so se mi porajali v glavi. Zdaj pa... zdaj sva vsak zase odrinila že predaleč na odprto morje, preveč sva se oddaljila drug od drugega in preveč sva se prizadela, da bi se še lahko našla na istem križišču. Oprosti za bolečine, ki sem ti jih zadala, in verjemi, da tega nisem storila nalašč. Tako sama sem bila in tako izgubljena. A človek se včasih preprosto mora izgubiti, da se spet lahko najde.
Ostaja nama skupna preteklost, ostajajo neizbrisni spomini. Nikoli ne bom pozabila plesa na strehi tvojega starega clia, spanja v oljčnem nasadu kar nekje na slovenski obali, plavanja z morskimi psi v Karibskem morju in brezplodnega iskanja božične polnočnice v pohorskem hribovju. Pa vseh glasnih žurov, na katerih je mrgolelo ljudi, in izletov samo v dvoje, ki so prinašali mavrico v sivi vsakdanjik. Tega nama nič in nihče ne more vzeti.
Ne obžalujem niti minute, ki sem jih preživela s tabo. Veliko si me naučil, veliko si mi dal. Hvala ti za to.
