Doc. dr. Tatjana Novaković Agopian se ukvarja z rehabilitacijsko nevropsihologijo. Je docentka za nevrologijo na UCSF ter sodirektorica programa nevrorehabilitacije v San Francisco and Martinez Veteran's Administration Medical Center. Njen vsakdan so bolniki, ki okrevajo po poškodbi možganov. Stara prepričanja o tem, da je šest mesecev po poškodbi »vse izgubljeno«, nikakor ne zdržijo, pove. Možgani so čudoviti, učljivi organ.
Kaj vas je premamilo k preučevanju tako čudovitega organa, kot so možgani?
Možgani ... Možgani nas naredijo človeške, mar ne? Pomagajo nam izoblikovati idejo o tem, kdo smo, naše cilje in življenje sploh. V psihologijo pa me je prvenstveno zaneslo zato, ker sem želela pomagati ...
Ko nekdo posveča toliko časa in volje posameznemu področju, presenečenja ne umanjkajo. Kaj je torej presenetilo vas? Pred leti je namreč veljalo kot dejstvo, če se, denimo, pol leta po možganski kapi nisi ponovno naučil tistega, kar si znal pred poškodbo, se tudi kasneje nisi mogel. Zdaj vemo, da to ni res.
Še ko sem obiskovala dodiplomski študij, so nas učili, da se plastičnost možganov, torej njihova sposobnost, da se spreminjajo, oblikujejo sami sebe, ustavi v puberteti. Danes bi bil dober opis možganov ta, da so kot mišice. Uporabljaj jih, sicer ovenijo.
Stiki z bolniki so lahko zelo čustveni. Vam je kdo še prav posebno ostal v spominu?
Nedvomno sem nad njimi največkrat presenečena, ko so v najbolj občutljivi fazi okrevanja. Spomnim se mlade ženske, ki je doživela res težko možgansko poškodbo. Mesec dni je bila v komi. V prometni nesreči se je njen avto večkrat prevrnil, padel v globel, našli so jo šele več ur po nesreči ...
Prej je bila zelo aktivna ženska, izobražena, govorila je več jezikov. Vedela sem, da so vse to dobri znaki za uspešno okrevanje. A njeno zdravljenje je bilo res presenetljivo. Od začetne zmedenosti je hitro prehajala k vse večji osredotočenosti, sposobnosti, da je začela oblikovati nove spomine ... Ključna faza okrevanja, ko se je torej lahko učila novih stvari, je bila presenetljiva zato, ker je bila – v nasprotju z drugimi bolniki – nenadna. Kot bi pritisnil na stikalo. Ona je bila tista, ki nas je izzivala, strokovno osebje, naj gremo hitreje. Po poškodbi se je celo odločila za študij prava, danes je uspešna odvetnica. Nikoli se ne zmorem načuditi temu, kaj lahko dosežejo ljudje, če jih žene močna volja.
Vodijo nas instinkti, izkušnje, a imamo vsak trenutek možnost in priložnost ravnati drugače, kot smo vajeni. A kaj je tisto, kar nas drži v šahu?
To je vprašanje za milijon dolarjev in nanj lahko odgovorim le delno. (Smeh.) Večji delež stvari, ki se jih lotevamo čez dan, je rutinskih. Ampak prefrotalni korteks je tisti, ki načrtuje, ima vlogo odzivanja v za nas manj znanih okoliščinah, nam daje zmožnost trezne presoje, kalkuliranja, ustavljanja v premisleku o tem, katera je najboljša možnost.
Lahko rečemo, da imajo tisti, ki jim prefrontalni korteks »bolje« deluje, večje zmožnosti delovati v določenih, manj znanih okoliščinah, jih goni manj vodijo?
Da, to je res.
No, kako ga »okrepimo«? Vsi bi radi izstopili iz rutine in se naučili bolje plavati v neznanem.
Preprosto. Ustaviti se moramo, se redno izpraševati, načrtno, ali počnemo tisto, kar je v danem trenutku najbolj smiselno. Smo na pravi poti? Zelo, zelo osnovne stvari, a jih v vsakdanjem življenju ne izvajamo, ker nas kar povleče v rutino. Živimo v dobi, ko našo pozornost priteguje nepreštevna količina elektronskih naprav. Kaj hitro pozabimo, kaj v resnici želimo v določenem trenutku doseči. Če pa se znamo organizirati in imamo vsaj en glavni cilj, potem imamo tudi sposobnost preverjanja, ali smo na poti do tja. Zelo koristna veščina.
In zakaj je to tako težko?
Tako smo ožičeni. Vzorci vedenja so močni in o njih ne premišljujemo. Čez dan imamo nešteto nalog, ki zahtevajo našo polno pozornost. In pozabljamo na zavestne odločitve, delujemo mehanično, se prepuščamo, nimamo nadzora sami nad sabo.
Človeški živčni sistem je čudovito dinamičen. Sestavlja ga približno bilijon celic. No, marsikaj gre lahko narobe, veliko pa se lahko tudi popravi. Kako pa kaj vaš bilijon celic? Česa so vas naučili bolniki, da ste to kasneje uporabili tudi v zasebnem življenju?
Ah, ogromno je tega! Še posebno, če delaš z ljudmi, ki so doživeli hude poškodbe, vsakič znova oblikuješ svoje vrednote. Sploh pa poskušaš tisto, kar učiš, tudi živeti. Vse moje nedavno delo je povezano s pacienti z, kot temu rečem, na zunaj nevidnimi nesrečami. Z ljudmi, ki imajo težave z organizacijo, načrtovanjem, večopravilnostjo, s tistimi, ki se morajo ponovno naučiti zahtevnejših življenjskih nalog. Ravno zaradi osnovnih težav, ki jih imajo, jih učim strategij na poti do napredovanja. Vse to včasih uporabljam tudi zase. Ljudje premišljujemo o sebi kot o razumskih bitjih s sposobnostjo čustvovanja. A je morda ravno narobe. Smo čuteča bitja, razum pa pride potlej. Kaj bi rekli o sebi? Kaj je vaše vodilo? Razum ali čustva, še posebno, če sva že ugotovili, da ljudi skozi dan večinoma vodijo impulzi.
Ne gre toliko za to, da nas vodijo impulzi, vodijo nas vedenjski vzorci. To ni enako. Naša čustva »samo« okrepijo naša dejanja in jim dodajo še motivacijo. Celo to, kako se oblikujejo spomini, pove veliko. Če so čustveno intenzivni, so dvakrat močneje zasidrani v nas.
Pri delu uporabljam stare meditacijske tehnike osredotočanja, da bi svojim pacientom pomagala bolje upravljati čustva. Seveda vsi želimo čutiti, a je pomembno, da zmoremo ravnati s premislekom. S preprostimi tehnikami si lahko očistimo um, čustva opustimo, a jih priznamo. Hkrati pa si dovolimo zadihati, si dati prostor.
Ko drugemu zaželimo nekaj lepega, rečemo, da je iz srca. A srce nima nič s tem. Ko je denimo dr. Jill Bolte Taylor v svoji knjigi Kap spoznanja opisovala dogajanje ob možganski kapi, je zapisala, da je ob krvavitvi v možganih hkrati čutila neznano povezanost s svetom, popolnoma mirna da je bila v morju spokoja. Od kod torej čustva? So možgani »krivi« zanje? Smo »le« skupek kemijskih impulzov, ki jih bolje ali slabše nadzorujemo? Če vzamemo v zakup, da nam lahko ena možganska kap povsem skrotoviči čustveno življenje ...
Sprašujete zelo zahtevna vprašanja, na katera najverjetneje ne boste našli popolnega odgovora. A če se trudim poenostaviti odgovor, potem vam lahko zaupam, da verjamem, da je to, kdo smo, posledica naše genske dediščine. Potem k njej dodamo še življenjske izkušnje ... To, kako interpretiramo svojo okolico, je povezano z našimi izkušnjami. Možganske poškodbe so tako zelo strašljive. Seveda je znanstvenica, ki ste jo omenili, v začetni fazi opisovala stanje miru, a sem prepričana, da jo je bilo, ko je začela ponovno iskati stik s svetom, tudi strah. Večino bolnikov je. Zmedeni so; nekaj, kar je bilo zanje nekdaj povsem običajno, postane čez noč izjemno zahtevno.
Prej ste govorili o ženski, ki je po avtomobilski nesreči neverjetno hitro okrevala. Zakaj nekateri napredujejo hitreje, drugi pa ne?
Pacienti z najboljšimi napovedmi so mlajši, imajo močno podporo družine in prijateljev. Potem so tukaj še tisti bolje izobraženi, a ne zgolj akademsko. So učljivi ljudje, ki so se sposobni organizirati, ki so si ustvarili stabilen sistem delovanja. Če bolnikom po poškodbi pomagaš krepiti ravno tiste sposobnosti, ki so jih že imeli, laže premostiš težave okrevanja in ne govoriš več o tem, kaj je bilo prej in kaj potem, temveč je to, kar ti ljudje so, nekakšna kontinuiteta.
