Igralka, voditeljica in blogerka Ula Furlan najde mir v Tivoliju in na Rožniku, ljubezen in naklonjenost pa črpa od fanta, mame, tete in prijateljev. Tudi čas zase si vzame, kakšen neprečiščen delček sebe pa rada pusti na plesišču. In ko mora zares pobegniti od vsega, se najraje umakne v senco borovcev na kakšnem prepihanem otoku.
»Hvala, geni, za eno prijazno in srednje problematično telesno izhodišče,« izstreli igralka, voditeljica in blogerka Ula Furlan na vprašanje, kako skrbi za svoje zdravje. »Pomembno je, da je človek v stiku s seboj, da prisluhne signalom, ki nam jih pošilja telo,« pravi Ula, ki smo jo nazadnje gledali v vlogi voditeljice na nacionalni televiziji. Njena zvedava in neustrašna narava, ki jo vleče pod odrske žaromete, v film, gledališče, je uglašena takrat, ko poleg simbioze z družino in prijatelji to najde tudi v naravi. Grad, Rožnik, Tivoli. To so njeni zapiki. Tam najde mir, ko gre skozi kalejdoskop različnih čustvenih brbotanj, ko v mislih premleva pretekle odrske podvige ali načrtuje prihodnje. Kot pravi, rada hodi, plava, igra mini golf, izvaja jogo. »Ko pa me prime športno navdušenje, kar na spletu izberem kakšno efektivno vadbo, čeprav naslednja dva dneva trpim mišične bolečine.«
S težo nikoli ni imela težav, bolj se je borila, da bi kakšen kilogram pridobila kot izgubila. Pove, da rada je: »Najintenzivneje maham z repom ob tetini govejki, filanih paprikah, sarmah, maminih zelenjavnih župcah, joti, rižotah, testeninah, ob dobrem, sočnem biftku.« Vse to? »Da!«
Rada se umakne daleč stran
Zatakne pa se ji ob kakšnem premehko kuhanem jajčku, vampih, postaranih in bogato aromiziranih sirčkih, vloženih gobah. Seveda se tudi prekrši in včasih zaide na pečen krompirček v hitroprehransko verigo. »Se pa zavedam, da želi tovarniška megalomanska proizvodnja za čim manj (predvsem zase) proizvesti in pridobiti čim več. Kar za nas pomeni nakupovanje živil s presežnimi vsebnostmi konzervansov, aditivov in podobnega, kar pa ni najbolj zdravo, varno, dobro. Podpiram ozaveščanje na tem področju, saj je prav, da skrbimo zase, za svoje telo, organe in druge elemente, ki poganjajo ta edinstveni življenjski stroj.«
Življenjski stroj, ki ga sama požene tako, da si vzame čas zase, za branje, za izklop in odklop od vsakodnevnih dražljajev. »Ogromno ljubezni in naklonjenosti počrpam od prijateljev, svojega fantolina, mami, tete. Se pa moram kdaj tudi naplesati in znam konkretno podaljšati večer v noč in pustiti kakšen neprečiščen delček sebe kar tam, med njimi, na plesišču.«
Ko je treba pobegniti, si spočiti, najti svoj zen, to stori ob bučanju valov, v senčki pod borovci, s knjigo in klobukom. Kako daleč, vprašamo.
»Daleč stran, na kakšnem fino prepihanem mediteranskem otoku.«
